Creative - web blog Delo/1117

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/letijo-med-oblaki.html

Letijo med oblaki

Kdaj se preseže osnove in kdaj vsakodnevno uporabo nadgradi
premišljen koncept? Kdaj posameznik v sebi začuti potrebo po kreativnem
udejstvovanju? Kdaj se v širši družbi začne dogajati avtorska fotografija?
Fotografija, kot samostojna enota v polju drugih umetniških zvrsti.

Fotografija je bila vedno orožje in to so se zavedali tudi v
državah z močno vojaško ali diktatorsko vladavino, saj so strogo nadzorovali
posnete fotografije ali pa celo prepovedali fotografiranje. In šele z manj oblastniško
zategnjeno zanko nad svojimi državljani je tudi polje fotografskega ustvarjanja
dobilo nov zagon, nove poglede. In Azija je tista celina, s katere v zadnjem
obdobju prihaja vedno več zelo dobrih ustvarjalcev na področju fotografije.

Drugi pomemben premik, do katerega je prišlo na tem področju
v zadnjih petih letih, je povečan dostop do svetovnega medmrežja – tako namreč
fotografija in njena sporočilnost skozi zgodbe ustvarjalcev lažje dosežejo
večji krog gledalcev.

Predvsem pa gre tudi za blagostanje v družbi. Ko se kupna
moč poveča ter se spontano zgradi nov srednji razred, ko za eksistencialne
življenjske potrebščine ni treba praskati s tal, je več energije in časa za
premislek. Za retrospekcijo, za izpovedovanje, za opazovanje okolice. To je
videti, na primer, v Bangladešu, pa na Kitajskem …  

A tu so še dodatne spodbude, recimo v tem, da je svet prišel
bliže in domačim azijskim ustvarjalcem ni treba več odhajati na oddaljene
festival in razstave v t. i. zahodni svet, temveč se del tega zgodi zdaj prav
tam.

Eden prvih takšnih festivalov v Aziji je mednarodni festival fotografije Chobi Mela
v Bangladešu. Leta 1999 ga je na noge postavil bangladeški fotograf Shahidul
Alam. In kot je pred kratkim v nekem pogovoru dejal Alam: “Letijo med oblaki.
To transformacijo vidim pri nekaterih mladostnikih, udeležencih, in to je tisti
občutek, ki ga morajo imeti tudi drugi.” Ne samo, da se udeležujejo festivalov,
temveč se razvijajo in so aktivni na številnih (ne)formalnih platformah.

Eden izmed teh “novorojenih otrok” je tudi Ismail Ferdous. Dokumentarni fotograf, ki je s
fotografsko in videozgodbo z naslovom “Cena mode” mednarodnemu občinstvu
prinesel drugačen pogled na tragične trenutke, ki so se zgodili po zrušitvi
tesktilne šivalnice Rana Plaza v Bangladešu, najhujše industrijske katastrofe
te branže v zgodovini.

Projekt je razširil s točno določenim namenom – da bi
razumeli, kakšen vpliv ima industrija svetovne mode na tamkajšnje tovarniške
delavce. S svojim fotografskim pristopom je lokalno zgodbo naredil globalno, a
hkrati na njej pustil svoje pomisleke in videnje problematike. 

Fotografija je tako tudi na samem mestu kraju tragedije
dobila širši smisel. Smisel prikazovati, opozarjati, zavedati se …  Njena vsakdanja uporaba je dobila brezčasne
razsežnosti. In še nekaj: prosta je bila večrednostnih kompleksov marsikaterega
zahodnjaka.

Temu prodoru avtorjev se pridružujejo tudi Kitajci.
Sorazmerno s številom prebivalstva jih je seveda veliko in med njimi je na
vedno več natečajih tudi vedno več nagrajenih.

Če imamo na eni strani vzpon kreativnih avtorjev v Aziji, je
druga dimenzija umetniški trg avtorske fotografije. Če je bilo pred več kot
desetletjem še veliko zmede pri nekaterih kitajskih zbirateljih avtorske
fotografije, predvsem pri razumevanju omejenih serij, so bili nekateri trgi,
kot so Japonska, Južna Koreja ali Tajvan, že zelo dobro razviti in seznanjeni z
njim.

Na razvijajočih se trgih avtorske/zbirateljske/galerijske
fotografije je še vedno prisotno nerazumevanje same umetniške vrednosti
določenega dela. Težko je sprejeti, da lahko digitalno narejena struktura dobi
avtorski dodatek. Tudi slovensko okolje ni izjema.

Zatorej: za nas eksotike ni več. Prej obratno, eksotika
postajamo mi sami. Če pa dovolimo, da naše trenutno udobje obogati drugačen
pogled na svet in sobivanje, potem lahko z odpritimi očmi sprejmemo vso to
kreativnost. Kreativnost posameznikov, ki so za nas še ne dolgo nazaj živeli v
eksotiki.



Creative - web blog Delo/0917

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-eduardo.html

Eduardo

Eduardo, fotografiran na poltovornjaku s somalskimi vojaki,
Eduardov sebek z bojišča v Aleppu v Sirji. Eduardo na profilni fotografiji na
družbenem omrežju kot postaven mladenič. Poleg ganljiv opis njegove dosedanje
biografije: v otrošvu zlorabljen, preživel levkemijo, v prostem času deska na
vodi in sodeluje pri humanitarnih akcijah Združenih narodov. Glavna življenjska
okupacija - fotografiranje konfliktov oziroma vojn. Sledilcev na Instagramu ima
več kot 125 tisoč.

Ker se giblje med vsemi aktualnimi konflikti, so njegove
fotografije pograbile takorekoč vse velike medijske hiše, med njimi BBC Brasil,
The Wall Street Journal, Vice, Getty Images … Pravi (proti)vojni fotograf.

Ampak trenutno … je nedosegljiv. Niso ga ugrabili borci
propadajoče Islamske države, ne dela večletne fotografske zgodbe na
teritorijih, kjer ni signala mobilne telefonije in ni preminul med opravljanjem
svojega novinarskega dela. Zadnje njegovo spročilo BBC-ju prek aplikacije
WhatsApp je bilo: “Jaz sem v Avstraliji, odločil sem se, da preživim eno leto v
kombiju. Z vsem bom prekinil, vključno z internetom in tudi Instagramom. Hvala,
tukaj se bom izbrisal, ostanite z Bogom.”

In ga virtualno ni bilo več. A prav novinaji BBC-ja so
ugotovili, zakaj.

Ker Eduardo Martins ne obstaja. Vse je bilo lažno. Lažen je
bil profil, na profilni fotografiji je bil nevede objavljen portret brazilskega
manekena. “Njegove” fotografije, ki so jih objavljale velike medijske hiše, so
bile ukradene s spletnih strani ostalih fotografov. Bile so zmanipulirane tako,
da jih je preprosto zrcalno obrnil. Zato so bile tako težko prepoznavne tudi s
spletnimi orodji, ki preverjajo avtentičnost fotografij. Nihče ga nikoli ni
srečal, niti tista manjša in povezana skupnost novinarjev in fotoreporterjev,
ki redno in že več let od blizu spremlja konflikte po celem svetu.

Bil je do popolosti izdelana aplikacija. Bil je res pravi
“fake”.  Bil je pravi umetniški
performans. Kljub zgražanju resnicoljubnih posameznikov je v bistvu ob pravem
času sprožil ogorčenje in premislek. Premislek o tem, kako lahko nekdo s
premišljenimi digitalnimi dejanji preslepi še tako velike medijske
organizacije. Organizacije, ki jim je resnica prvo vodilo in kjer je
preverjanje faktov vsakodnevno opravilo. To je velik spodrsljaj urednikov.

Poznejša opravičila, da pač v vsakodnevnem pogonu ni bilo
mogoče preverjati poslanega materiala, niso dovolj. To je dokaz, da se medijska
situacija spreminja že nekaj časa in v ospredje vse bolj vstopa zagnanost
generacije svobodnih (mlajših) fotoreporterjev. Posameznikov, ki jim notranja
želja in tudi eksistencialna potreba dovoljujeta in narekujeta popolne vložke.
Ko naj bi kakovost presegla institucijo posameznika.

Raznovrstnost stilov in osebnih pogledov sta zato za
medijski svet dobrodošla. Objavljene fotografije pogosto presenečajo po svoji
dobri kakovosti, zahvaljujoč finančni krizi. Svet “velikih in znanih” imen je
bil zaradi njihove neizgovorjene superiornosti in preplačanosti že povsem
razvraten. Kriza ga je vsaj malo ozdravila in doprinesla k temu, da tudi mali
in neznani, a kakovostni in očitno tudi iznajdljivi posamezniki pridejo s svojo
kreativnostjo in sporočilnostjo do naslovnic medijskih hiš. Avtorji iz tako
imenovanih tretjih držav so tako postali sestavni del medijske platforme.

Po Eduardovi odisejadi po uredništvih se nakazuje, da je
potreben korak tudi za same urednike. Ne samo, da z veseljem objavljajo
drugačne zgodbe neuveljavljenih fotografov in jim ob tem z veseljem tudi
namenijo manjše plačilo, potreben je tudi drugačen pristop in več vloženega
dela. Preverjanje zgodbe, avtorja ter skrbno sodelovanje z njim. Le tako se
lahko vzdržuje kredibilnost medijev.

Eduardo je s pestjo močno udaril v obraz. Zdaj se je treba
pogledati v ogledalo in modrico negovati ter opazovati, kako izginja. Spomin
nanjo pa naj nam bo v opomin.

Eden izmed mojih zelo mladih kolegov, ki bi rad pogledal
tudi v svet dokumentarne, reportažne fotografije, mi je dejal: “Zakaj pa ni
sprejemljivo, če za mojo dobro fotografijo, določene stvari na fotografiji
spremenim ali jih že v osnovi zrežiram, če je potem fotografija še boljša?”

Hm. Je to pogled prihajajoče generacije ali le uspeha
željnega posameznika?       



Creative - web blog Delo/0817

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-lambada.html

Lambada

Ko objavljanje na družabnih omrežjih ni zaželeno, je čas za
sproščeno srečanje. Ko glavni akterji zasebni dogodek zavestno izognejo tej
(samo)promociji, je čas za retrospektivo tistega časovno in lokacijsko
omejenega dogodka. Je čas za samozdravljenje odvisnikov od objavljanja. Je čas
za sproščeni ples. Plesni koraki, četudi nepravilni, ostanejo v zadovoljstvo
zgolj za udeležence.

Terapija “par ekcellence”.

Dan, ki je sledil, ni potreboval (samo)kritiške presoje
posnetih fotografij, označenih osebkov ter objav na družbenih omrežjih. Ni bilo
potrebnih direktnih osebnih intervencij na nosilca profila, da odstrani
določene posnetke, kjer se sami (z)najdemo v nam neljubih trenutkih. A zapis je
že zabeležen. Dobiva zelo različne razlage nam znanih ali nepoznanih ljudi, nam
pa se še kar zdi, da korak pri plesu ni bil povsem pravilen. Kasneje sicer
fizično izbrisan, vendar z ostanki voajerskih ogledov. 

Prsti odvisnežev od objav so bili nenehno v pripravljenosti,
kako zaobiti to željo po diskretnosti. Objavljali so lokacijsko točne, vendar
motivsko povsem druge stvari. Niso se mogli zadržati. Potešenost je bila do
določene mere zadovoljena, vendar sla se je večala. Nimam želje, da bi sploh
razumel to slo oziroma odvisnost od objavljanja, razen v primeru delovno-promocijskih
stvari. To nezadržno željo po delitvi svoje “navidezne” sreče. Imam možnost, da
ji ne sledim več. Nimam pa možnosti biti izven tega deljenega onaniranja, če
sam sem del tega dogodka. 

Da zagodovinski trenutki za aktereje ne bi ostali zgolj
spomin, je bil dogodek seveda dokumentiran z “uradnim” odličnim fotografom. In
šele to prinese kasnejšim občutjem posebno vrednost. Zapis dogodka na
profesionalen način. Način zapisa, ki je boljši od trenutnih “snapshot”*
posnetkov naključnih mobilnih fotografov. Enkrat sem že zapisal v blogu:

Vsi ti posamezniki, ujeti v omenjenih
trenutkih, imajo še vedno pravico, da ostanejo, kar so. Zelo hitro jim (nam)
lahko odvzamemo dostojanstvo. In zato brez koncepta oziroma izdelanega stališča
tudi fotografija z bliskavico nima predznaka avtorska.

Še vedno me plesna vnema ni zapustila in še vedno nisem
označen na fotografiji (o)mrežnih odvisnežev s tega dogodka. 




Mlečna cesta je le mirno se smehljala in nam z zvezdami
plesišče osvetljevala.

————–

*Snapshot - Neformalna, na hitro posneta fotografija,
običajno z majhno kamero


Creative - web blog Delo/0717

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ugodje-gledanja.html

Ugodje gledanja

Gledam, da bo doživljaj popolnejši in da bo spomin imel kaj procesirati. Uživam v trenutku, ki je samo zame. Trenutek, ki sem si ga sam izbral, da bi delovanje svojih čutil izkoristil do maksimuma. Ko se ta trenutek izteče in se spontano pojavi nov, ponovno spustim svoja čutila in možganske celice v njihovo uživantsko nenaporno ugodje/program.

Zato sem se zavestno odločil, da kljub svojemu primarnemu poklicnemu udejstvovanju, torej posredovanju moje resnice prek fotografij, določene trenutke doživljam zgolj kot − gledalec. In znašel sem se tam, kjer ta želja ni vedno razumljena. V mestu na vodi, v Benetkah. Tam, kjer se dnevno v terabajtih merijo posnete fotografije obiskovalcev tega kraja. Tam, kjer je že stolnica svetega Marka tako razgaljena na vseh fotografijah, da ne more skriti nobene starostne gube. Tam, kjer so vsi golobi vsaj enkrat doživeli trenutek slave in se (ne)zavedno pojavili na vsaj eni od fotografij obiskovalcev. Tako so jih videli tudi na drugih koncih našega planeta.

Bil je užitek. Užitek gledati in doživljati stvari, ki so jih posamezni ustvarjalci pripravili za ogled, za doživljaj … Beneški bienale likovne umetnosti mi je to omogočil. Zavestno sem se odločil, da bo moj tokratni sprehod skozi predor ustvarjalnosti povsem sproščujoč, zgolj s podzavestno mislijo na zgoraj naštete potrebe.

Objektiv mojega fotoaparata je ostal pokrit, moje oči pa popolnoma odprte. Tako sem se lahko prepustil stvarem, ki mi lahko sporočajo karkoli. Tehničnih in likovnih vprašanj, ki bi si jih postavljal s pogledom skozi fotografski objektiv, nenadoma ni bilo več. Že tukaj sem privarčeval določen del možganskega procesorja in morebitne stranske neželene doživljaje. Zen opazovanja, zen doživljanja. Niso me motili niti fotografskih spominov željni soobiskovalci.

Zanimivo, da tudi kasnejše procesiranje videnega ni čutilo pomanjkanja fotografij, temveč se je več kot zadovoljilo »zgolj« s slikovnim materialom, ki se je nalagal v mojih možganskih celicah in se povezoval z drugimi zapisanimi dejavniki, ki so se združili v neki približek celote. Celote posameznega dogodka. Slika, zvok, vonj, dotik, stanje duha v danem trenutku.

Ko sem pozneje, v nekem trenutku, hotel te doživljaje še enkrat podoživeti, si nisem na zaslon priklikal določenega trenutka. Zaslon so postale moje zaprte veke. Tam so se pojavljale slike razstavljenih kreativnosti, poleg pa še tisti nezapisljiv občutek. Popoln multimedijski dogodek.

In prav to je tisto, kar želim posredovati gledalcu/bralcu mojih fotografij. Ko se zavestno odločim, da zainteresirani javnosti ponudim moje čutenje dogodkov, sveta. Takrat ni časa samo zame in moje doživljaje, takrat je čas, da to s pomočjo svojega znanja in izkušenj na subtilen način sporočam dalje. In takrat fotografija ni moteč faktor doživljanja. Takrat sem jaz zavestno v fotografiji in na njej.


Creative - web blog Delo/0517

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-meja-je-odprta.html

Meja je odprta

Strmi predse. Kaplje dežja se
spuščajo po steklu. Steklu avtobusa, ki pelje v mesto. Mesto, polno vsega.
Samooklicano mesto veselja in družini prijazno. Sam sedim za njo. Ne vem, ali
imava isti cillj. Ne vem, ali si želi videti mesto polno veselja. Moj namen je
točno takšen. Videti to. Videti, ali lahko to mesto tudi sam tako vidim.
Obiskal sem ga že večkrat. A predhodni obiski so bili ciljani in zato so se
takšni odgovori fregmentarno parkirali v moje poglede.

Če hočeš videti mesto, kot
je, je moj predlog ta, da si poleg tega, da si vzameš dovolj časa za to,
organiziraš tudi svoj prihod. Javni potniški promet ti to omogoča. Omogoča, da
se skupaj z začasnimi prebivalci ali zgolj obiskovalci to začne že na avtobusu.
Skupinsko potovanje. Skupinsko zaznavanje. Voznik avtobusa je tukaj izvzet.
Videl je že marsikaj.

Tokrat moja želja ni
osredotočena na spoznavanje okolice in “druženje z domačini” ali na - kot je
zapisano v kakšnem “alternativnem” turističnem vodniku – aktivnosti v slogu “act
like a local” (obnašaj se kot domačin). Tokrat je moje popotovanje imelo cilj.
In to ni bil imeti v kratkem času polno košaro izdelkov, temveč me je vodila
radovednost, kako v kratkem času posneti serijo in jo nato tudi ovrednotiti s
pomočjo več parov oči in veliko strokovnega znanja.

Tehnično je enostavno. Vzel
sem aparat za telefoniranje, ki ima vgrajen soliden fotografsko programski
tehnični del ter prazen pomnilnik. Vreme je bilo na moji strani. Dežni trenutki
in oblačno nebo imajo svoj čar. Čas tik pred koncem obratovanja trgovin doda
svoje – tamkajšnji prebivalci so pred (do)končno sprostitvijo.

Temni oblak, neonska razsvetljava,
moker asfalt, iskalci izdelkov, izložbe, polne oblečenih lutk. Ne kupujem, ne
iščem; gledam, fotografiram. Ne sprašujem se preveč, samo gledam. “Storage
almost full” (pomnilnik je skoraj poln) se izpiše. Pomnilnik v telefonskem
aparatu je v eni uri poln.  

Sedenje na avtobusu ob odhodu
je možgansko raztezanje.

Naslednji dan sledi ovijanje.
Ovijanje fotografij je kot lepa škatla z vprašljivo kakovostjo vsebine. Barvni
toni postanejo črno-beli toni. Namesto na ekranu so fotografije prikazane na
svetlečem fotografskem papirju z belo obrobo. Pazljivo jih položim pred oči
radovednih oči z dolgim in širokim pregledom nad fotografsko zvrstjo. Ne
razlagam postopka. Dobim pozitiven odgovor. Dobim potrditev. Dobim vstopnico v
svet avtorske fotografije. Kako enostavno. Kako so nas izdelovalci izdelkov, ki
se ponujajo v zgoraj opisanem mestu, prepričali, da zunanja podoba in predstavitev
lahko zamegli vpogled v samo vsebino. Kako lahko enostavno z nepremišljenim
enournim  fotografskim safarijem in
premišljeno postprodukcijo prehajam mejo avtorske fotografije. Sem kot
računalniški logaritem, ki poveže vnaprej znane izkušnje in kot umetna
intelegenca, ki jih poveže v končni izračun. Poskušal sem se izogniti vplivu
lastne izkušnje, kar umetni intelegenci sicer trenutno še manjka do popolnosti,
in upošteval ter združeval zgolj že pridobljene parametre. Operacija uspela.
Avtor pa … zadovoljen? Meja je odprta.




Creative - web blog Delo/0417

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-zirafa-zirafa.html

Žirafa, žirafa

Safari je najnovejši dokumetarni film avtsrijskega režiserja Ulricha Seidla. Verjetno sem v množici navdušencev nad njegovo filmografijo, nad njegovo estetsko dovršenostjo, kjer slika res govori. Ampak res. In zgodba je prepuščena samim akterjem dokumenta. Filmskega dokumenta, ki nam prikazuje mikrozgodbo nekdaj samooklicanega velikega naroda.
To je zgodba o Evropejcih (nemško govoreče države), ki se jim hormon sreče poviša ob pritisku na sprožilec lovske puške in ob poziranju ob svojem ulovu, žirafi. Res je veliko ogledalo, v katerem se lahko vidimo.
Avtorja Urlicha ne vidimo, lahko pa ga začutimo preko njemu lastne dovršenosti filmske slike. Ta kompozicija, ki je tako zelo prepletena s fotografsko. Ta kompozicija filmske slike, ki bi lahko vsaka zase bila fotografija na steni galerije. Momentum. Z res kirurško natačno postavitvijo kamere nam pričara neko vrsto linij, ki ne potrebujejo dodatnih razlag, brez opisnih besed. To je moč slike/fotografije, kar sem že poudarjal v prejšnjih blogih. Ko niso potrebne nobene dodatne obrazložitve. Še posebej ne kritikov, ki včasih s svojim besediščem, ob morebitni javni predstavitvi ali razstavi raznovrstnih avtorjev, dodajo, predvsem pa sugerirajo gledalcu, kaj je avtor domnevno mislil ob ustvarjanju. To je zame podcenjevanje intelekta gledalca in sposobnosti njegovega razumevanja zapisa s svetlobo. Torej fotografije ne prevajajo v pisno obliko, temveč v svoj jezik.
Mogoče ne razumem njihove vloge, mogoče ne razumem njihove pomembnosti in zato zadržanost. Sem pa včasih presenečen, kaj vse naj bi kot avtor ob ustvarjanju zaznal, videl in kaj vse sem imel v mislih, ko sem to ustvarjal. Vedno znova sem presenčen nad vsebino spremnih besedil, kaj vse se v meni dogaja, le da sam tega ne vem.
Ulrich nas postavi pred projekcijsko platno in nam pusti, da si njegov filmski jezik sami podzavestno prevajamo. Potreben ni noben dodatni miselni napor, nobeno predznanje. Treba se je samo prepustiti. In po koncu tudi izpustiti iz oprijema, ki nas drži zaradi celotne zgodbe oziroma več njih.
Brez dodanega dolgega zapisa kustosa je tudi razstava, na kateri sodelujem na fotografskem festivalu Format v Veliki Britaniji. Zgolj kratek stavek z nekaj dejstvi. Preostalo je prepuščeno gledalcu. Je velika soba nekdanje tovarne. Stene niso galerijsko urejene. Obešene fotografije prikazujejo pred konflikti bežeče ljudi. Zvočna krajina poskrbi za »doživljajski« ogled. Na majhnem ekranu se predvaja video s pristnim zvokom dogajanja. Prelet helikopterja nad množico v spremstvu policije. Poleg je na steno narisan zemljevid tako imenovane balkanske poti. Vse drugo so tihe fotografije. Več njih. Različni avtorji. Vse je prepuščeno gledalčevemu dojemanju ter njegovemu razumevanju sveta in družbe. In tako mu preostane prvinsko branje fotografij. V svojem jeziku, brez prevajalčevega, kustosovega ali kritiškega pogleda. Najbolj pristno. Najbolj osebno.


Creative - web blog Delo/0317

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-navodila-za-uspesno-kampanjo.html

Navodila za uspešno
kampanjo

Imate svoje ideale, s katerimi se strinja le peščica. Imate
svoj pogled na svet, ki je povsem drugačen od družbe, v kateri živite ali ste
se v njej celo naučili svojih prvih korakov. Vas je izobraževalni sistem
razočaral in se vam je katera koli vera nenadoma zdela ovira ali celo edina
rešitev za vaše nadaljno sr(e)čno življenje? Je vaš smisel življenja dajati
svoj duh in svoje telo za višje cilje? Za cilje tistega drugega, ki naj bi vas
vodil v življenju. Sebe pa pustiti žalovanju svojcev, sodržavljanov, soljudi. Vendar vas nihče ne posluša oziroma ne sliši. Nihče ne
razume vaših za družbo skrajnih pogledov. Nihče se noče podrediti vaši logiki.
Nihče - razen nekaj posameznikov, za katere ne veste, od kod in zakaj so prišli.
Odločevalci pa vam vztrajno zavračajo vaše poglede in želje po drugačnem svetu. Vzemite stvari v svoje roke. Dobesedno! Razmislite in
najdite svoj “medij”, prek katerega bi radi posredovali svoje poglede oziroma
(ne)strinjanja. Eden izmed medijev je lahko tudi fotografija. Dovolj je
spročilna in dovolj enostavna za deljenje ne glede na jezikovne ali
kulturne omejitve. Univerzalni jezik. Pobrskajte po svetovnem spletu in v poiščite slave željnega
fotografa. Prebrskajte njegovo zgodovino in izberite nekoga vmesnega. Takšnega,
ki še ni bil v konfliktih in takšnega, ki je videl kaj več od svojega rodnega
mesta. Dobro je, če ima fotograf dostop do množičnih medijev velikih naklad v
različnih državah sveta ali je celo del ekipe, katere od svetovnih novinarskih
agencij. Timsko delo lahko obrodi dobre ideje. Razmislita o dogodku,
ki ga bosta “sporočila” svetu. Podrobno preučita svetovne politične igre.
Njihovi glavni igralci so več kot dobrodošli za glavni objekt, a prav tako se
lahko zadovoljita z njihovimi varovanci ali pooblaščenci. Izberita kraj in
dogodek, ki ne bo preveč medijsko pokrit in s tem varnostno lažje obvadljiv.
Preverita, če vajin prihod ne bo pritegnil preveč pogledov. Dogovorita se o
načinu izvedbe. Podrobnosti so zelo pomembne. Prav tako bo verjetno fotograf
zahteval da se izvede v/na prostoru/lokaciji, kjer je svetloba zanj oziroma za
popolno fotografijo primerna. Razmislite o svojem fizičnem videzu, ki naj bo
dovolj eleganten, da bo pozitivno učinkoval na ljudi vseh celin tega sveta. Torej
nekaj univerzalnega. S fotografom vadita, koliko sekund je potrebnih za izvedbo
in kakšen način bo dovolj efektiven za vaš končni cilj. Pozorno poslušajte tudi
fotografove predloge. Če ste vse dobro premislili, je čas za vašo akcijo. Šifra za
začetek je praskanje po desnem ušesu. Bum! Klik. Vaše sporočilo je odšlo v svet. Vas so sicer odpeljali na
večni počitek, prav tako kolateralno škodo. Je cilj dosežen? Sporočilo
sprejeto? Fotografija je narejena. Poslana. Objavljena. Povečana.
Posredovana. Diskutabilna. Nagrajena! Vse podobnosti s prvo nagrajeno fotografijo Burhana
Ozbilicia na letošnjem natečaju World Press Photo
so izključene. Ta zapis je odgovor na pomisleke o nagrajeni fotografiji, ki
je zmagovalna predvsem zaradi trenutka in ne zaradi likovnih momentov. Zato se
torej tudi lahko izriše tak scenarij. Vse lahko postane en sam zrežiran
dogodek. Tudi realnost. Verjetno kdo že sanja te mokre sanje in mogoče je načrtovan
dogodek več kot samo novičarski dogodek. Mogoče te mokre sanje postanejo zelo
močvirnate in v somraku primerne za duše, ki jim misli pobegnejo v skrajne
nečloveške odzive. V pogubo za ostale.



Creative - web blog Delo/0117

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-dober-tek-reference.html

Dober tek, reference

»Za plačilo pa imam žal le 180 € bruto. Vem, da ni veliko, a kaj meniš? Bi te zanimalo?« »Ti, Matej, kako si kaj s printi fotografij?« »Potem pa prosim za izstavitev računa v višini 12,50 € brez DDV.« »Saj veš, to je dobro za reference.« »Posredujem pobudo našega direktorja za prodajo fotografij z vaše razstave v dobrodelne namene.« »Za dogodek, ki bi trajal okoli 5 ur, bi potrebovali tvoje usluge. Imaš čas? Plačamo 20 €.« Na svojem računalniškem namizju imam dokument, ki sem mu nadel ime »Dolžniki«. To je običajen Wordov dokument, v katerem so zapisana imena podjetij in institucij, s katerimi sem sodeloval in ki so uporabila moje znanje na področju fotografije, a mi niso v vnaprej določenem roku in znesku plačala opravljenih storitev. Da ne bo ta ikona povsem neopazna, sem jo spremnil v majhno simpatično ikono hudiča. Tako mi je padla v oči vsakič, ko sem se priklopil na to delovno orodje, imenovano osebni računalnik. Pogled se je na njej še posebno velikokrat ustavil v tistih dneh, včasih tudi tednih, ko se je banka, pri kateri imam odprt račun, pisno pritoževala nad mojim negativnim stanjem na transakcijskem računu. Vem, vsakemu, komur sem omenil to težavico in ki ne prejema rednih mesečnih dohodkov, je bilo vse povsem jasno, saj ima v svojem miselnem arhivu podobno zgodbo oziroma več njih. In vem, da se na žalost tak način plačevanja opravljenih storitev nekaterim dogaja že leta in leta. In vem tudi, da me ponudnik internetnih storitev na neenakopravnost pri finančnih poslih opozori vsakič, ko preteče z njegove strani določen rok zahtevanega plačila. In nato me ponovno opozori, brez slabe vesti, da lahko prekinem sodelovanje z njim, da ima kljub temu moč, da od mene pridobi ta manjko. Ni mu mar za najino dolgoročno sodelovanje. Sam s tistimi, s katerimi že dolgo sodelujem in ki so jim blizu moje stvaritve in način razmišljanja, nikakor ne morem tako komunicirati oziroma jim dati vedeti, da jih čaka sodni pregon. Tisti, s katerimi bolj kot ne enkratno sodelujem, pa ponavadi navedejo vse mogoče izgovore, zakaj plačila še po nekaj mesecih ni na mojem računu. Zbiram te izgovore, da jih lahko ob pravi priložnosti, ko me ponudnik internetnih storitev spet obvesti o možnem izklopu, posredujem njemu. Denimo: »Res ti nismo tega povedali prej, vendar še ne moremo plačati, ker nam še niso plačali za ta projekt.« Upam, da sledi razumevajoč odgovor ponudnika na takšno moje sprenevedanje. Vedno bolj me nasmejijo ljudje, ki me pokličejo in povabijo k sodelovanju. Všeč jim je moj stil ustvarjanja in zato bi bili več kot veseli, če bi bil pripravljen sodelovati z njimi. Nadaljujmo hipotetično (v večini primerov je tako dejansko), zato pritrdim. Začne se kratka vsebinska predstavitev. Obe strani sva navdušeni. Končuje se z že znanim stavkom: »Za plačilo pa imamo žal le … Vem, da ni veliko, a kaj meniš?« Tiste tri pikce ne pomenijo trimestnega števila. Ponavadi je vmes vejica in za njo stotini. In kako ste prišli do tega zneska? »Toliko nam je še ostalo, pa bilo fino imeti to dobro fotografsko zabeleženo. Saj veš - v današnjem času mladi postajajo vse bolj vizualna bitja.« Aja!? In to so postali šele v zadnjih letih!? Govora je o komercialni fotografiji, pri kateri gre bolj za razumevanje naročnika in ne toliko za avtorski pristop. Uporaba lastne tehnične (fotografske) opreme je nujna. Ne zamerim jim neznanja, ampak kasnejšo izvirnost pri izgovorih za neplačilo opravljenih storitev. Malo manjši nasmešek je na mojem obrazu, ko je na drugi strani telefonske slušalke nekdo, ki ga sam jemljem kot nekoga iz moje kaste. Torej kaste, ki ustvarja svoje ideje s pomočjo kreativnih orodij in poleg tega to kreativnost uporabi tudi pri željah naročnikov. Sama se sicer ni zapisala v dokument »Dolžniki«, vendar mi je njen telefonski klic in nato nadaljnje sodelovanje ostalo v spominu. »Matej, kako si kaj s fotografskimi povečavami? Naš prostor bi zapolnila s tvojim delom, vendar saj veš, da ti ne moremo nič ponuditi. Sama sem zaposlena za poln delovni čas in to je del mojih delovnih nalog.« Hm. Izdelava povečav za razstavo je velik finančni zalogaj. Cmokal sem in nisem znal dati odgovora. Dobil sem ga sam: »Saj veš, to je dobro za reference!« Dober tek, reference!

$ Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/1216

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-gram-cesa.html

Gram česa?

Gram trenutka. Trenutka, ki nam ga po trenutnih marketinških smernicah predstavlja orodje za deljenje fotografij kot eno najbolj perspektivnih in nujnih samopromocijskih aktivnosti. Je brezplačno. In trenutno še edino orodje, na katero težko vplivamo s široko dostopno programsko manipulacijo. Zato pa zahteva prijeme, ki včasih nimajo nobene zveze z vsebino. Poleti sem v enem izmed blogov, ki jih berete tukaj, zapisal: »Hvala, instagram, za spodbujanje razmisleka o fotografiji, preden se pritisne na sprožilec.« Bil je tudi vonj sivke. To je bil razmislek o »rekreativnem« uporabniku te aplikacije. Kljub odsotnosti preostalih čutil mu je treba priznati vsebinsko kreativnost. Seveda je vsako tako množično spletno družbeno omrežje in vpliv na njegove uporabnike vedno tudi velik izziv za marketinške stratege velikih svetovnih podjetij. A ti niso osamljeni. Tu smo mi, mikro podjetniki, ki moramo to biti v sili, čeprav bi se sami raje ukvarjali le s kreativo in vsebino. Vendar ne gre. Biti je treba tudi strateg pri podjetju »Moj Instagram«. Obstaja kar nekaj strokovne literature, ki te poskuša usmerjati, kako uspeti na tej platformi. Kaj so ugotovile raziskave uporabnikov, kdaj je najprimernejši čas za objavo fotografij, kako dolg opis fotografije je najprimernejši, koliko in kateri heštegi se uporabljajo za dosego cilja, kako pridobiti veliko sledilcev in katera številka sledilcev je tista, za katero dobiš medaljo in s katero postaneš nekaj vreden. Vreden v družbenem okolju in monetarno vreden za morebitne blagovne znamke in podjetja. Sledijo zgodbe uspešnih. Predvsem zgodbe, kjer so podjetja zaradi velikega števila sledilcev in uporabe njihove blagovne znamke, bodisi na fotografijah bodisi zgolj v heštegu, uporabniku namenila mesečne denarne prilive. Tukaj ne govorim o »močnih« fotografijah, kjer nas zapeljeta likovnost in sporočilnost fotografije, ampak o fotografijah, ki zaradi avtorja in izdelka na njih predstavljajo nekaj zanimivega za morebitne odjemalce/kupce. In kje se najdem potem sam? Nekje na poti do mojega posrednika, ki me pripelje do gledalca. Nekje na poti do urednika fotografije, do zbiratelja, do galerista. Vsi so na instagramu. Vsi spremljajo. Prek dobrih in konsistentnih objav so že prihajala naročila urednikov in želje po razstavljanju. Želje po tvojem delu. Tako piše v zgodbah uspešnih. In tudi sam bi rad bil tako uspešen, zato sledim tem predlogom. Povprečno objavljam 1,5 fotografije na dan s pripadajočim besedilom, ki ni predolgo, vsebuje faktografske podatke in včasih tudi moje osebno videnje, nekaj stalnih heštegov ter odgovore na morebitne komentarje pod fotografijo. Trenutno predstavljam svoj portfolio in občasno objavim kakšen video. V načrtu so še moji vsakodnevni vizualni pogledi. Če mi v novem letu želite vse dobro, postanite moji sledilci na instagramu (matejpovse) in všečkajte katero od mojih fotografij, za katero se še vedno trudim, da ostane v polju kreativnosti in v svojem bitu ostane to, kar mora biti − kreativno izražanje.

Sledilci, marec 2013. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/1016

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-zakaj-zakaj.html

Zakaj, zakaj?

»Zakaj jih slikaš?« me je pred časom vprašala prvošolka, ko sem se vrnil z grškega otoka Lesbos, kjer sem s fotoaparatom spremljal ljudi, ki so proti svoji volji postali begunci, na njihovi poti na varno. Vprašanja nisem razumel kot provokativnega. Tudi ne kot večkrat slišan očitek, da sem vsiljivec s fotoaparatom, ki za dober posnetek sili v posameznikov intimni prostor in mu jemlje dostojanstvo. Vprašanje je bilo namreč tako prvinsko, da me je za trenutek zmedlo. Deklici nisem mogel dati preprostega odgovora, ne da bi se z neko v besede ovito tvorbo, polno polariziranih pomislekov ali protivprašanj, izvil iz povsem osnovnega odgovora na povsem osnovno vprašanje. Kot da ne bi bil dan prej, dobesedno na trdnih tleh, v zgodbah bežečih, sem za tisto sekundo že hotel postati salonski razglabljalec. A nočem tega, hočem dati odgovor. »Ker bi rad, da še kdo vidi, kaj morajo tvoji vrstniki početi in doživljati, čeprav bi raje hodili v šolo in se igrali, kot lahko to sama brezskrbno počneš. Ker ne bi rad, da ti nedorasli posamezniki s puškami odvzamejo možnost uresničiti želje. Zato.« Ne vem, ali sem bil razumljiv. To počnem, pokažem, kar vidim, čutim. Gledam širše, vidim več je naslov fotografske delavnice v organizaciji Zavoda Voluntariat, na kateri bom kot eden od mentorjev sodeloval v prihodnjih dveh mesecih. Zavod, ki se ukvarja tudi s problematiko beguncev, želi znanja željnim mladim omogočiti vpogled v osebne zgodbe beguncev − povsem neposredno. Te zgodbe naj bi jim bile v razmislek pri oblikovanju svojih pogledov na begunstvo in migracije; tudi tako, da bi jih s pomočjo fotografije svetlobno zapisovali. Prvo srečanje je bilo spodbudno. Fotogafija kot medij, prek katerega lahko pripovedujemo lastna občutja, je še prisotna med nami. Prepoznavna je kot izrazno sredstvo, ki lahko govori samo zase in ki za seboj pušča skorajda neizbrisljiv trenutek. Ni zgolj dokument, ampak leposlovje. Danes je tehnika dosegljiva tako rekoč vsakomur, a to nikakor ne sme biti izgovor za nekreativnost. Za ustvarjanje dobrih stvaritev je bolj kot denar pomemben odgovor na vprašanje: »Zakaj fotografiraš?« Sam sebi to vprašanje postavim večkrat. Pred vsakim začetkom ustvarjanja zgodbe, večkrat vmes in na koncu. In želim si, da bi se tudi na tej delavnici to spraševali in to prenesli na svoje motive. S somentorjema Matjažem Tančičem in Maticem Zormanom poskušamo na delavnici največ poudarka nameniti ravno spoštovanju fotografiranih. Biti fotograf ne pomeni zgolj pritiskati na sprožilec. Biti fotograf pomeni spoznavati ljudi, poznati zgodbe, medtem ko je ego varno zleknjen v domačem naslanjaču. Če kdo od fotografiranih, nič krivih posameznikov zavrne fotografsko obeleženje, je to treba spoštovati, čeprav se ti s tem izmakne objava. Samokritičnost je dosegljiva in ni odvisna od načina zapisa. Zakaj pišem blog?

Oktober, 2015. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0916

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-zivljenje-brez-trpljenja.html

Življenje brez trpljenja

»Ljudje se naslajamo nad trpljenjem in bolečino. Ko gledamo, smo sadisti, mazohisti pa, ko ugotovimo, da nam za občutek sreče tega sploh ni treba gledati, pa to vseeno počnemo, vseeno smo priča tujim nesrečam. In včasih celo sočustvujemo,« je nekoč zapisal Paulo Coelho. Te misli sem se spomnil, ko sem pred kratkim spet pregledoval fotografije zadnjega leta.
Podob beguncev nismo videli prvič v zadnjih letih. So pa podobe beguncev na obalah nam priljubljenega obmorskega letovišča ali pobočjih nam bližnjih zelenih gričev podobe nas samih. A iz nam samoumevnega, »zasluženega« udobja naslonjača, obdanega z zidovjem v modri barvi, v nekomplementarnosti z zelenimi griči, fotografija teh podob nikoli ne bo zvesta originalu. Original pa ni več oddaljen samo dva tisoč kilometrov stran, temveč le nekaj deset. Sem bil sam zvest originalu? Seveda! Kot avtor teh mazohističnih podob sem prepričan, da sem popoln original. Vendar … To bi lahko trdil zgolj brez časovne distance ali brez pogleda s ptičje perspektive. Zdaj menim drugače. V tistih dneh lanskega leta sem spoznaval in beležil trpljenje od blizu. Skupaj z nekaterimi, ki niso hoteli biti mrtve podobe iz »daljnih« dežel in ki niso hoteli biti za tiste, željne krvi in denarja, vir bogatenja, sem po večkilometrski blatni poti v jesenskem nalivu hodil do nove točke. Bilo je na travnikih nekje med Makedonijo in Srbijo. Bil sem sopotnik ljudi, ki so bežali. Bežali pred vojno, ki poleg smrti prinaša tudi velike zaslužke. Zaslužke za posameznike in dežele. Vsak izstreljeni metek pomeni povpraševanje po novem. Trgovina cveti. Vsak kaos prinaša iznajdljivim igralcem nove načine, da se izognejo pravilom igre in se še bolj veselijo dobičkov. Vsako takšno trpljenje mora zato biti zabeleženo. Tudi z močjo fotografije. Podob je namreč vedno več. Tuje nesreče pa se nas ne dotaknejo več, saj smo se podob trpljenja navadili. Postajamo pomemben del javnega mnenja. Pogum se veča. Želja po moralnem, egoističnem, denarnem dobičku se veča. Trpeče uporabimo za naše »umetniško« izražanje. Drugačni tehnični pristopi. Tu so, živi objekti. Objekti, ki se ne pritožujejo, za katere ne potrebujemo dovoljenja, ne potrebujemo maskerja, ne potrebujemo frizerja. Tu so za naše kreativno izživljanje. Možne tehnike dodatne osvetljave. Mogoče studijsko režiranje. Mogoče, mogoče, mogoče … Čestitamo, ste prejemnik prve nagrade. Odlično, nagrade za podobe žrtev in te naj se še naprej prikazujejo in opominjajo gledalce, obiskovalce galerij. Odlično, nekaj, kar obogati moj profesionalni življenjepis. Odlično, nekaj, kar se dobro deli na družabnih omrežjih. Odlično, postal sem mazohist.

Preševo, Srbija, september 2015. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0816

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/hesteg.html

#hešteg

Poletno branje − knjiga z meni neznano vsebino − leži na kamnih obale Jadranskega morja. Poleg neznana roka premika školjko, ki jo je naplavilo morje, levo in desno. Druga roka drži telefon in obe hkrati se premikata, vse dokler v tem primeru lastnica rok ni dovolj navdušena nad kompozicijo, da jo fotografsko zabeleži v spomin telefona. Hešteg dopust, hešteg užitek, hešteg neprecenljivo, hešteg ljubezen. Aplikacija pametnega telefona instagram ima naloženo novo fotografijo in jo deli z vsemi drugimi uporabniki, ki ji sledijo. Lahko bi rekel, da gre za dobro fotografijo. Premišljeno fotografijo. Fotografijo z dobro kompozicijo. Navdušen sem, kako se naključni posamezniki posvečajo fotografiji in sami od sebe zahtevajo, da je ta za oči privlačna. Torej, da ima ne glede na motiv dobro kompozicijo. Instagram nam vsega tega ne le omogoča, temveč nas na neki način k temu sili − če seveda hočemo biti relevantni del tega omrežja. Hvala, instagram, za spodbujanje razmisleka o fotografiji, preden se pritisne na sprožilec. Aplikacija, ki ponuja vpogled našim sledilcem, kaj smo videli oziroma kaj hočemo, da sami vidijo. Smo res »to« videli in doživeli? Po videnem sodeč smo »to« bolj malo doživeli in predvsem fotografirali. Kaj pa šum morja? Kaj pa pogled mimo zaslona? Je sploh mogoč, ko pa ne ponuja spontanih doživetij in pogledov? Nekaj, kar se ne da opisati v kodi, imenovani hešteg. Živimo zase ali za druge? Živimo tako, kot si sami želimo, ali tako, kot je najbolje videti? Živimo za tukaj in zdaj ali za bralce naših digitalnih zapisov? Živimo za naš užitek ali za zavist naših sledilcev? Želimo biti v očeh drugih nekaj več, v sebi pa imeti manko več? Pisatelj Kurt Vonnegut piše o tem, kako je menda leta 1841 asistent Louisa J. M. Daguerra, človeka, ki je razodel Francoski akademiji, da je mogoče podobo, oblikovano na posrebreni kovinski plošči, ki je prekrita s tenko plastjo srebrovega jodida, razviti z živosrebrnimi hlapi, poskušal nekemu gospodu v parku prodati fotografijo z žensko, ki poskuša spolno občevati s ponijem. Pustimo zdaj ob strani, ali ta fotografija resnično obstaja ali ne, tak zapis s svetlobo je nekaj privlačnega. Nekaj, kar kljub (ne)realnemu zapisu skupaj z režirano postavitvijo udeleženih na njej v nas spodbudi podzavestne dražljaje. Asistent se je zagovarjal, da fotografija predstavlja grško mitologijo. Rekel je, da to dokazujejo stebra in palma v loncu. Asistenta so zaradi podobe zaprli v ječo, njegova razlaga na sodišču je bila podobna današnjim heštegom. Besede so bile povsem drugačne od samega motiva. Fotografsko beleženje se je odtlej poleg svetlobnih zapisov grške mitologije, prek zapisov rojstnodnevnih druženj, spet s pomočjo kukal v večini digitalnih pripomočkov vrnilo na bolj ustvarjalne začetke. »Uauu, poglej to polje lavande! Tukaj bi lahko se fotografirala, je zelo pravšnje za lepo ozadje,« je pred kratkim bilo slišati iz ust dekleta, ne več ravno mladenke, ki vsak dan objavlja fotografije sebe in pripadajoče heštege ter tako zbira željne odzive sledilcev na instagramu. Kakšen je pa vonj lavande?

Mrtvo morje. Fotografija ni objavljena na Instagramu. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0616

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-igra-koristi.html

Igra koristi

Naslonjen sem na steber. To je notranji steber. Steber galerije v Londonu. Ravnokar poteka odprtje razstave eminentnega gospoda fotografa. V roki držim kozarec, v žepu imam listke s svojimi podatki − vizitke. Svojo igro začnem z umetno navdušujočim pogledom proti razstavljenim fotografijam; vse sem sicer že natančno preučil v objavah v dosedanjih publikacijah. Mimika na obrazu je umeten nasmeh, oči begajo med pogledi na razstavljene stvaritve in obiskovalce. Opazim, da se naši pogledi srečujejo. Moj nasmeh se poveča in nasmejijo se tudi oči. Ne zdim se jim »domač«. Sem tujec v tem velikem mestu, enem izmed središč, središč umetnosti. Kdo sem, se sprašujejo njihove oči. Sam poskušam izločiti »nekoristne« in privabiti »koristne« posameznike. Še vedno slonim. Z vsem svojim čarom, ki sem si ga nadel za tisti večer, poskušam privabiti potencialne stranke. Stranke, ki sicer ugibajo, kaj lahko dobijo z menoj. Stranke, ki najprej padejo na prvi pogled. Igra postaja vse bolj zanimiva. V vlogo se vse bolj poglabljam. Iščem nove trike. Med drugim trik nedoseglivosti. To jih še bolj privlači. Opazujem naprej. Opazim svojo konkurenco. Kar nekaj nas je očitno v tem prostoru. Nekaj takih, ki bi se radi prodali. Nočem slediti njihovim trikom. Raje uporabim svoje. Nočem biti preveč vsiljiv, saj mi nos veleva, da bom potem »eden izmed«. Nove stranke prihajajo. Zanimive stranke. Okoli njih se dela gneča. Konkurenca jih poskuša z besedami spraviti v dobro voljo. Sledijo dotiki. Trepljanje po ramenih. Stisk roke, po moško. Iz rokavov padajo šale. Konkurenca ne odneha, tudi ko se stranka preseli na drug konec galerije. Sledi njihovo zasledovanje. Ne, nočem biti v vrsti zanje. Hočem narediti po svoje. V glavi si izmišljujem možne šale, s katerimi bi konkuriral. Ni več novih strank, vse so že videne v tisti uri. Piva ni več, poguma tudi ni veliko ostalo. Čas je, da se omehčam s svežim pivom. Na poti do natakarja pogledi spet šibajo in umetni nasmehi se rišejo na mojem obrazu. Bežen dotik in pogovor se začne. Takoj opazim zanimanje za nekaj svežega. Za svežino mojega »geografskega« porekla. Še vedno jih ne zanima vsebina, zato še naprej poskušam prodajati svoje čare. Ne gre. Trepljam po rami. Ne gre. Govorim šale in se na ves glas smejem. Ne gre. Končno vzamem iz rokava še zadnji atribut. Vizitko z mojimi podatki. Nikjer nobene fotografije, zgolj belo na črnem stiskani kontaktni podatki. V zameno dobim podoben kartonček. Ko ju prebereva, se oba obrneva in razočarano razideva. Nisva našla skupnih simpatij, kljub vsem nasmehom in šalam. Oseba je ponudnik, kakor sem sam. Stranke se zavedajo, da jih je malo; nas, ponudnikov storitev in izdelkov pa dosti več. Ne, v London se nisem prišel ukvarjat z najstarejšo obrtjo na svetu, temveč s precej mlajšo, še ne 200 let staro obrtjo − fotografijo. Stranke so elitni kustosi, galeristi, uredniki ter razni strokovnjaki. Naslednji dan je bil prijetnejši. S sebe sem odvrgel plašč na stebru slonečega prostituta in se na dveh nogah ter s svojimi fotografijami v rokah postavil pred izbiralce. Učinek je bil drugačen. Duša pomirjena. Poteze smeha na obrazu neumetne. Vsebina je dobila ime.  

Fotografija je simbolična. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0516

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ko-rumeno-postane-zeleno.html

Ko rumeno postane zeleno

V tekstovnih zapisih imamo, poenostavljeno povedano, pridevnike in samostalnike, v zapisih svetlobe, fotografijah, subjektivnost in dokumentarnost. A kako verjeti besednemu zapisovalcu realnosti in kako verjeti fotografu dokumentaristu? Težko, vse gre na zaupanje o resničnem. Če sestavljam besedni zapis o od sonca porumenelem travniku, na katerem se pasejo konji, in to posredujem kot informacijo o lepem zelenem travniku, kjer se pasejo črni vranci, potvarjam resničnost. Tudi pri fotografiji lahko, kljub temu da je travnik že malo porumenel od sonca in ni več tako zelen ter da vranci niso povsem črni, manipuliram. Kompozicija je premišljena, računalniška obdelava doda zeleno in črno. Lahko vidim vse v neznosni lepoti, lahko vidim vse prekrito s črnimi oblaki. Lahko posredujem »mojo« resnico, lahko posredujem »samo mojo« resnico. Z besedami je resda nekoliko lažje. Besedam lahko pridevnike dodajamo v neskončnost, ni tehničnih, objektivnih zavor. In je samo ena sama, avtorjeva resnica. Lahko nas zapelje v vode nenehnega travmatiziranja. Tukaj je fotografska dokumentaristika »na slabšem«. Ima omejitve. Omejitve samega zapisa. Lahko ga spreminjamo tako motivsko kot kompozicijsko ter kasneje še računalniško, vendar nas lahko hitro izda. Izdala je tudi priznanega fotografa Steva McCurryja. S svojimi fotografijami, ki jih posreduje prek priznane agencije Magnum Photos, nam je v luči resnicoljubnosti prikazoval svet. Njegova zvrst fotografije ni bila povsem »novinarsko-dokumentarna«, temveč bolj »reportažno-dokumentarna«. Najbolj je bila izpostavljena njegova fotografija portreta afganistanske deklice na naslovnici priznane revije National Geographic. A pred kratkim je italijanski fotograf Paolo Viglione na McCurryjevi razstavi v Italiji opazil znake računalniške manipulacije in to opisal na svojem blogu − v postprodukciji so izbrisali določene posameznike, ki so bili moteči elementi za likovnost fotografije. Manipulacije na terenu so sicer težko dokazljive. A ko je fotografija enkrat posneta in obdelana naknadno, torej v sedanjem času računalniško, je potvarjanje lažje dokazati. Na omenjenih primerih je opaziti velike spremembe fotografij. Tonske spremembe niso tiste, ki so problematične, temveč so to naknadne motivske spremembe. Izbris določenih posameznikov na fotografiji povsem izgubi verodostojnost njegovih fotografij. Kot bi s pridevniki v besedilnem sporočilu spreminjali realnost. Ta postane povsem izmaličena. Takšnih »trikov« so se posluževali predstavniki za stike z javnostjo že v času Stalina. Za kasnejše politične potrebe so izbrisali določene posameznike poleg njega. Samega Stalina so zaradi poškodovane krajše ene roke fotografirali s pipo v pravilni drži ali z roko za telesom. In tako realnost postane del naše neresnicoljubnosti. Pridevniki se vrinjajo v zapise s terena in nas poskušajo včasih s pomočjo neresnicoljubnosti čustveno zavesti. Rumena postane zelena, rjava postane črna. 

Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0416

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-svet-je-prisel-blizje.html

Svet je prišel bliže

Finančna kriza je prišla tudi v naše kraje, se je govorilo pred več kot sedmimi leti. Posledično ji je sledila osebnostna kriza, ki je marsikaterega posameznika popolnoma potolkla, večini je dala možnost za razmislek, da ni vse samoumevno (eksistenca, prijatelji, osnovna celica …) in so se zato podali na dotlej negotova pota. Spoznavali so sebe, spoznavali so tržne niše, se vzdigovali in padali. Večini je ta kriza prinesla razvoj, čeprav »samo« osebnostni. To še posebej velja za kreativnost. Ni bilo več »mehkih« projektov, ni bilo več rednega pritoka denarja, ni bilo več toliko navidezne složnosti. Potrebna je bila refleksija in ponoven vnos veselja do ustvarjanja. Prišli so bolj premišljeni koraki in projekti. Prišle so nove ideje. Kmalu pa se je »zelena oaza sredi Evrope« priključila globalnim dogodkom. Dogodkom, ki so v tem okolju potekali že v preteklosti in na žalost še bolj množično drugod po svetu; a ne v času naše generacije. Zdaj pa se je pred vrati zgodil svet. Prišli so pred vojno bežeči posamezniki, begunci. Prišli so do te oaze, ki je na njihovem zemljevidu zgolj tranzitna točka. Dotaknili so se našega vsakdanjika. Preveč blizu, da bi lahko pogledali stran. Ni bilo kreativnega procesa, ki se v zadnjem času ne bi vključeval v to problematiko. Ni bilo svetovnega medija, ki ne bi zašel v te kraje. V kraje, od nas oddaljene največ tisoč kilometrov. In tako je del sveta reportažno-dokumentarne fotografije nenadoma stal pred nami. Še lani smo si z zanimanjem ogledovali njegova videnja sveta, skozi njegove fotografije. Bila je to razstava večkrat nagrajenega fotožurnalista Jamesa Nachtweja v Cankarjevem domu. Ni bilo tragičnega dogodka zadnjih treh desetletij, od koder ne bi na svoj način zabeležil dogajanja. Seveda je bil prisoten tudi lani na begunski »balkanski poti«, po kateri so ljudje bežali pred vojno v Siriji. Bil je tukaj, poleg nas. Bili je eden izmed nas. Nas, ki s svetlobo zapisujemo to tragedijo. Bili so tudi drugi fotožurnalisti z večkrat nagrajenimi in objavljenimi fotografijami nam oddaljenih dogodkov. Pričakovanja do njih so bila velika. Sledilo je dvigovanje obrvi. In razočaranje. Ker je svet prišel k nam in ni bilo treba imeti velike količine finančnih sredstev ter biti iz primerne države, da si lahko poleg, sta tu do izraza prišla odnos do sveta in lastna kreativnost. In ta je presegala velika imena. Ni bilo treba biti »embedded« pri ameriški vojski, da si zapisal, kaj se je dogajalo v predolgi vojni v Iraku ali Afganistanu. Ni bilo treba imeti zadostne količine denarja, da si odpotoval v oddaljene kraje. Šel si skozi domača vrata in bil dokumentarno kreativen. Povedal si zgodbo na svoj način, s svojimi očmi. Zanimanje tujih medijev in izborov za najboljše stvaritve so to zaznale. Če samo pogledamo letošnji izbor za najboljšo novinarsko fotografijo (WPP), kjer je prvo nagrado v kategoriji Ljudje prejel Matic Zorman za fotografijo iz begunskega centra na Hrvaškem, je to lahko zadosten dokaz, da ni potreben zgolj finančni zalogaj, temveč predvsem želja in sočutno razumevanje stvari. Njegovo ljubezen in odnos do fotografije in fotografiranega so zaznali tudi s slikovnimi podobami zasuti uredniki tujih visokonakladnih časopisov. In če pogledamo izjemno fotografijo absolutnega zmagovalca na tem natečaju, Warrena Richardsona, ki živi v Budimpešti, je zgolj s svojo ljubeznijo do fotografije prišel do te nagrade. Nima zaledja, ki bi ga finančno pokrivalo sredi oddaljenih celin. Tudi moje beleženje nesrečnikov, bežečih pred vojno, so opazili v reviji Newsweek in objavili fotografije, prav tako so to opazili na natečaju LensCulture ter me nagradili. Vendar niso ti tragični trenutki dovolj, da postaneš vojni dobičkar, kakor sem omenil v enem izmed prejšnih blogov. Priložnosti za kreativnosti v fotografiji je nešteto. Zvrsti je ogromno. Zato nekateri s svojo kreativnostjo posegajo med najboljše. Slovenski fotograf Andrej Tarfila je na natečaju Sony World Photography opravil z rekordno konkurenco in s fotografijo z naslovom Cerkev na poljih Sorškega polja zasedel prvo mesto. Prav tako Vanja Bučan s fotografijo Camouflage na že prej omenjenem natečaju. Za slovensko fotografijo je plodno leto. Lahko rečem, da je kriza zgolj dobra stvar za kreativnost. Da je strah pred velikimi izginil. Spoznanje, da med razstavljenim v Cankarjevem domu in tvojimi podobami ni razlik. Da je v globalnem treba biti enakovreden. Da je kreativnost univerzalna. Da je svet prišel k nam.

Zgodilo se je čisto blizu nas. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0216

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-pravica-do-navdiha.html

Pravica do navdiha

»Ustanovljeno v prepričanju, da nihče nima pravice zadržati pravico do navdiha, temveč da ima možnost povedati svojo zgodbo.« Tako piše na spletni strani, do katere sem prišel s pisnim povabilom po prejeti nagradi, na moj elektronski naslov. V nadaljevanju podjetje, ki uraduje v mogočnem Empire State Buildingu v New Yorku, navaja tudi nekaj drugih sodelujočih avtorjev. Povabilo našteva tudi njihove eminentne odjemalce in mi pri tem sporoča, da se bo moj prihodek od že izdelanih projektov, in seveda tudi prihajajočih, povečal. V času, ko je od financ zelo odvisno moje nadaljnje udejstvovanje, se dolarji kar bliskajo v očeh. Številke za odkup so res lepe, četudi trimestne. Vsaj po prvem, površnem, branju. Ko po vsem blišču in motivacijskih videih udeleženih avtorjev pridem do drobnejšega tiska, me čaka, vsaj zame, najpomembnejši del, avtorske pravice. Zagotavljajo mi, da te ostanejo meni. Ne pridobijo ekskluzivnih pravic, razen če je takšna želja naročnika. Sam jih lahko uporabljam zgolj na svoji spletni strani, vendar tudi pod posebnimi pogoji. Govorimo o »stock« fotografiji, ki je v osnovi namenjena enkratnim odkupom za nadaljnjo neomejeno uporabo. Velike »stock« agencije ponujajo platformo za fotografe in jim s tem omogočajo nadaljnjo prodajo. Seveda si pri tem vzamejo velik del kolača, avtor manjšega. Odjemalci so predvsem oglaševalske agencije in podjetja, ki potrebujejo takšen material. Navdušen sem, da si lahko s to zvrstjo fotografije fotografi zagotovijo finančni dodatek ali celo od tega živijo. Tudi v naši okolici jih je nekaj, dobrih »stock« fotografov. In kakor sami povedo, so za uspešno prodajo, poleg dobre fotografije, pomembna načrtno fotografiranje, pravilno plasiranje ter nenehno sodelovanje v algoritmih pojavljanja. Pravijo, da je najpomembnejša količina, ki finančno povrne vložek v opravljeno delo. Kjer je denar, ni meja. Tako agencije začnejo »novačiti« tudi tiste, ki v svoji ustarjalnosti niso naklonjeni takšnemu načinu prodaje in predstavitve. In tako je zgoraj omenjeno sporočilo prišlo tudi do mene. Ustanovili so hčerinsko podjetje, z drugačnim imenom, in začeli s posredovanjem, saj da si želijo sodelovanja »z najboljšimi umetniki na svojem področju«. Fino. Imeti nekoga, ki pozna ta trg bolje od mene. Vendar − ali to sploh hočem? Ali so res moje fotografije, ob katerih gledalec, vsaj upam tako, ne dobi veselja do ovekovečanega življenja in ga motivi ne odpeljejo iz krute sedanjosti v začarani svet barv in veselja, primerne za to? Kjer na popolnih fotografijah ni nič lepega, zgolj odsev realnosti. Kjer se pogled ustavi, vendar ne za dolgo, kajti ogledalo odseva resnico. Tokrat zaslužka takim podjetjem ne bom omogočil. S tako fotografijo se težje preživljam, vendar mi je dovolj, če zaslužim s pogledi nanjo in kasnejšim razmislekom. Vem, revež bom ostal. Vendar vsaj ne mentalni.  

Pozdravi z otoka Lesbos, Grčija Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0116

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-objektivnost-je-lahko-iluzija.html

Objektivnost je iluzija

V zadnjem zapisu na tem blogu sem zapisal: »Ko so debate o etiki samo še slaba vest.«. Nadaljujem lahko kar na primeru, na ikonografski (kot se neuradno imenuje) fotografiji. O fotografijah, ki naj bi spreminjale javna mnenja in percepcijo družbe do mračnih dogodkov, ki se ne dogajajo oziroma zgodijo pred našimi vrati. »Migrantska mati« (avtorica Dorothea Lange iz leta 1936) je naslov ene najbolj popularnih fotografij v ameriški zgodovini, ki naj bi spreminjala tok zgodovine in tako globoko zadela v srca, da so zaradi pritiska javnosti oblasti hitreje reagirale na tedanje dogodke, torej na veliko gospodarsko krizo oziroma veliko depresijo. Fotografija matere, z enim otrokom v naročju in dvema ob strani ima originalen pripis avtorice: »Obubožani pobiraci graha v Kaliforniji. Mati sedmih otrok. Starost dvaintrideset. Nipomo, Kalifornija.« Popoln opis za popolno fotografijo? Obrtniška stran se strinja s tem, človeška in kreativna stran se pokaže čez čas. Je to dovolj, kar potrebujemo posredovati? Objektivnost se tukaj premika v smer iluzije. Čas in dejstva so pokazala, da so bile fotografije takratne gospodraske krize, posnete po naročilu, za namene propagande takratne uprave za varnost v kmetijstvu, ki je delovala v okviru ameriške vlade. Florence Owens Thomson ali mati na fotografiji je kasneje dejala, da so bila takratna dejstva drugačna in da ji je avtorica zagotovila, da fotografij ne bo prodala. Tudi migrantka v pravem besedne pomenu ni bila, saj je tam rojena prej bila begunka puščavskega srednjeameriškega podnebja. Ko te spodnese želja po uspehu in zavajajoč odziv množice ter te pomoč manipulacij željnih skupin zavede in so dejstva in resnica drugotnega pomena, je čas za ustavitev tega stroja. Sam še vedno naivno verjamem fotogafiji, saj mi bo šele čas pokazal resnico, dvomim pa v avtorje. Ampak saj to je čar intuicije oziroma občutka, ki se nam poraja ob gledanju reportažnih fotografij. Zaznava je osebna in dostikrat ne laže. Sodobne tehnologije so super, sedaj hitreje izločimo tako imenovane fotografije, ki spreminjajo. Manipulacija je dobila močnejšega sovražnika. Hkrati se tudi sama hitreje prilagaja. Če so šele čez nekaj desetletji ugotovili, da je bil »Migrantski materi« naknadno izbrisan prst na roki, v kateri drži otroka, bi lahko to s sedanjo analizo naredili v nekaj urah. Še vedno je v mojem spominu fotografija, ki naj bi se edina dotaknila srca vladajočih elit in spremenila politiko do beguncev … To je fotografija umrlega otroka Aylana Kurdija na turški obali. In kot naj bi resnicoljubno med drugim dejala avtorica fotografije Nilufer Demir: »Ob bolečini, ki sem jo ob tem začutila, sem pomislila, da lahko le na ta način prenesem sporočilo svetu.« Še vedno ji verjamem. Še vedno si želim, da fotografija, kljub krutosti motiva, lahko spreminja. Objektivnost je iluzija. Humanost je objektivna.

Dorothea Lange: Migrantska mati in begunka z otrokom iz Sirije. Foto: Library of Congress, Matej Povše


Creative - web blog Delo/1115

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-v-soju-luci.html

V soju luči

»Kdorkoli misli, da lahko fotografira samo za natečaje, dela veliko napako v svoji karieri. Močne zgodbe ne sledijo trenutnemu trendu in dobra žirija tega ne nagradi,« so besede Larsa Boeringa, direktorja World press photo, organizacije za izbor najboljših novinarskih fotografij, ki bo letos že 59. organizirala natečaj. Lepe misli, realnost je drugačna. Realnost organizatorjev natečajev ni vedno sorazmerna z številom prijavljenih del, ki so z narejena z mislijo o drugačno svojem. Pravila za prijavo na natečaj se letos končno postavljajo v smer, ko ne bo več mogoče prevelike manipulacije v reportažni fotografiji (režiranja motiva, velike naknadne obdelave fotografij …). Nekateri organizatorji participacijo tudi zaračunajo in od tega živijo (zgoraj omenjeni je zaenkrat izvzet). Kaj ne bi, ko pa nas je toliko potrditev željnih profesionalnih fotografov. Že sam pojem profesionalni fotograf je težko definirati, torej tisti, ki se vsaj delno preživlja s fotografijo. Le v ZDA je okoli 150 tisoč profesionalnih fotografov. Hitri izračun nam da številko 3,5 miljona takšnih po vsem svetu. Fotografskih natečajev vseh zvrsti pa je po nekaterih neuradnih ocenah le okoli 300. Torej nam res mora ostati pred očmi zadnji del izjave gospoda Boeringa »… močne zgodbe ne sledijo trenutnemu trendu …«. Natečaji vedno prinašajo strinjanje ali nestrinjanje z dokončnimi odločitvami žirij. To je čar večine natečajev z dolgoletno tradicijo. Ker ima žirija to moč, da samostojno in odgovorno odloča o izboru. Vedno je moč spregledati dobro fotografijo med desetisočim poslanimi na natečaj. In najboljše je vedno relativno. Kako zanimivo je poslušati teren. Ta je vedno delni prikaz trenutnega stanja fotožurnalizma. Vedno je prisotna želja po zmagi, četudi, kakor sem zapisal v prejšnjem blogu, na račun humanega odnosa do fotografiranega posameznika. Ko sprašujem teren, dobim odgovor: »Za dobro stvar tudi preko trupel«, »Za nagrado lahko priredim motiv«, »Saj se fotografirani tega ne zavedajo«… Družba tone, ljudje se ne razumejo in ljudje si ne zaupajo. Te stvari lahko sprožijo že prvi nepremišljeni pritiski na sprožilec fotoaparata. Ko je računalniška miška pripravljena spreminjati fotografijo. Ko so debate o etiki v fotografiji samo še slaba vest. Ko začnemo svoj fotografski pogled prilagajati stilu dosedanjih nagrajencev, ko ga začnemo prilagajati dosedanjim željam bodočih žirantov, pademo iz sveta fotografije v svet holivudske pornografije. Svet je velik in raznolik. Prijave na natečaj se lahko začnejo!

Begunka iz Sirije po prihodu s čolnom na otok Lesbos v Grčiji na poti v registarcijski center. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/1015

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-fotografska-humanost.html

Fotografska humanost

Italijanski fotograf Fabio Bucciarelli je pred kratkim na svojem profilu na facebooku zapisal: »Lepo je videti vse fotografe, ki ta hip delajo na otoku Lesbos v Grčiji, ko odložijo svoje fotoaparate in pomagajo beguncem. Vendar ne pozabite, kaj vas je pripeljalo sem«. Podobnih izjav kolegov fotožurnalistov sem v zadnjem času, ko se v naši neposredni bližini soočamo z begunsko krizo, slišal kar veliko. In videl tudi precej nerazumljivih dejanj. Na primer, ko te vsega hudega vajena in pred vojno bežeča človeška duša prosi, da je med njenim begom v varnejše zavetje, v družbo, kjer ni vsakodnevnega strahu pred smrtjo, ne fotografiraš … in nato od posameznika z varnim zavetjem in s fotoaparatom v rokah dobi odgovor, da je pač v »njegovi« državi, kjer veljajo »njegova« pravila, torej pravila, da šibkejši nimajo pravic, medtem ko posamezniki z uradnimi pooblastili ali z višjim družbenim statusom vse to imajo. Vsi se verjetno še spomnimo posnetka izpred meseca dni, na katerem je madžarska snemalka v vsem svojem »nadčloveškem« prepričanju spotaknila bežečega Sirca z otrokom v naročju. Še dobro, da je bil to trenutek velike medijske pozornosti, zaradi česar je bizaren dogodek ostal zabeležen in zaradi česar se je do njega lahko vzpostavila kritična os. Pa vendar − koliko je trenutkov, ko mediji niso navzoči, ko mediji niso priča podobnim ali še hujšim situacijam? Ko tega svet potem ne vidi. Ko se zanimanje medijev preusmeri drugam, imajo posamezniki, ki stojijo tem bežečim dušam nasproti, večjo željo po zlorabi svojega položaja v družbi. Ko policist ali vojak v zavetju noči in brez medijskih reflektorjev izrabi svoj položaj in zlije nezadovoljstvo nad šibkejšimi. Bilo je na meji med Grčijo in Makedonijo, kjer so nesistematično vsega dobrega hoteči makedonski vojaki zadrževali begunce na prepolnem mostu čez suho strugo reke Konska v Gevgeliji. Navzočih nas je bilo tudi nekaj posameznikov, ki smo fotografsko spremljali dogajanje. Vsak od nas je stisko beguncev podzavestno doživljal drugače. Sam sem občutil nemoč, saj bi lahko že naslednji trenutek bil sam eden izmed množice. Poskušal sem razumeti položaj pripadnikov makedonskih oboroženih sil. Poskušal sem tudi razumeti, zakaj makedonski kolega pomaga vojakom in jim namiguje, kje se hočejo nekateri begunci izogniti kaosu na mostu. Je bil tam zato, da bi ovajal? Je bil tam zato, da bi s svojo fotografijo ozaveščal? Je bil branitelj svojega naroda? Ali bi bil lahko bolj sofisticiran, kot na primer italijanski kolega, in bi bil tam zaradi slave, zaslužka, nagrad? Verjamem, da iskrenost do sebe in do fotografiranega subjekta lahko prinese zadovoljstvo za oba. Human odnos do fotografiranega posameznika in poštenost do sebe in okolja peljeta do verodostojnosti. Že tako in tako smo vojni dobičkarji oziroma dobičkarji na račun šibkejših. Humanost naj zato ne ostane samo beseda, ampak tudi dejanje. Ko bom zaprl oči, si želim, da bi svetu pustil nekaj dobrih dejanj in ne bi imel polne omare nagrad in nedefiniranega kroga preračunljivih občudovalcev.

Begunci v Gevgeliji na grško-makedonski meji, september 2015. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0915

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ko-otrok-odraste.html

Ko otrok odraste

Fotografija je zapis s svetlobo. V grščini pomeni photos svetloba, graphis pa pisalo. Ta definicija je bila razširjenja do prihoda digitalnega zapisa fotografije, ki pa ni več zgolj samo zapis s svetlobo, temveč bolj računska operacija. Digitalni senzor že zaznava svetlobo, vendar jo s pomočjo vnaprej nastavljenih računskih operacij »sestavi« v nam poznano fotografijo.
O tem v svojem zapisu razmišlja Stephen Mayes v blogu LightBox: »Čas je, da se nehamo pogovarjati o fotografiji. Saj ni umrla, ampak je samo odšla.« Fotografija je po njegovem mnenju odrasla in ni več razvijajoč se otrok, temveč odrasla oseba, ki ima svoje drugačne poglede in načine delovanja. Ne poznamo je več, kakor naj bi poznali svojega otroka. Že v času pubertete, torej v času prehoda iz analognega načina v začetke digitalnega, je bilo zaznati nekaj novega, drugačnega. Kaj torej storiti? Se oklepati konservativnih faktov zapisa s svetlobo ali uporabljati nove prijeme prikazovanja in ustvarjanja? Pri dokumentarni fotografiji, za katero je značilna resnicoljubnost, je odgovor lahko konservativnost. Vedno je bila fotografija rezultat subjektivne resnice, kot je novinarski tekst rezultat izbora faktov, ki jih opravi novinar in z njimi oblikuje zgodbo. Še vedno je subjektivno, vendar ostane pri dejstvih. Bojazen manipulacij je vedno prisotna. Vedno obstaja možnost in vedno je obstajal in obstaja določen delež ljudi, ki je in bo to poskušal zlorabiti. Vsi, ki se ukvarjamo s tem, moramo imeti nenapisana pravila oziroma željo, da kljub vsem možnim manipulativnim orodjem tega ne dopustimo pri reportažni fotografiji. Drugače je seveda pri drugih potomcih fotografije. Zakaj bi željne tehnološkega napredka pri zmesi svetlobe in računanja omejevali? Zakaj bi govorili zgolj o fotografiji, in ne o načinu izražanja? Ni lepšega, kot je napredek. Napredek v vizualnem, napredek v drugačnosti. Fotoaparati so še vedno zapisovalniki svetlobe, računalniški programi pa računska orodja. Vse to je nekako združeno v telefonskih − pametnih aparatih in njihovih aplikacijah, kjer fotografija ni več zgolj fotografija, temveč skupek vseh mogočih računskih informacij, ki nam dajejo neke povsem nove vpoglede. V slikarstvu so realisti bliže analogni fotografiji in ustvarjanju v temnici, modernisti ali dadaisti pa digitalni temnici oziroma photoshopu. Mogoče je čas, da ugotovimo, da fotoaparat ni več dovolj za podajanje zgodb in občutij. Mogoče je čas, da na fotografijo pogledamo od spodaj, predvsem njeno zmožnost drugačnega načina obnašanja.

Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0715

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ni-casa.html

Ni časa

Promocija. Promocija s pomočjo vizualnih podob. Promocija, kjer je fotografija tista, ki pusti pečat. Irska je ta element imela za glavno vodilo. Dobra, privlačna, polna emocij … fotografija − tako v videih kakor samostojno. Vse je povezovala rdeča nit, mleko ter živinoreja. Konceptualno zastavljeni videi, simultano na veliko predvajani na stenah, s pravim občutkom, da nas popeljejo tja. Nazaj k naravi, čeprav ni bilo videti vseh posebnosti te dežele. Dober občutek ob odhodu. Čile, celostenski formati, polni detajlov, zamišljen koncept in močne impresije ob odhodu. Jabolko kot ena največjih izvoznih panog. Od sadeža, prejetega od prihodu, do sadeža, ki te spremlja skozi celotno vizualno predstavitev. Želiš si ga takoj. Slike so skrbno izbrane, projekcija zamišljena. Maroko − s svojo naravno ponudbo se ponuja na fotografijah. Sledijo tehniki in isti tematiki. Očitno je bilo to eden izmed pomembnih premislekov ob postavitvi − koncept, ki ima smisel. Kje so vse te fotografije iz popotniških vodnikov? So fotografije sadežev, so fotografije, ki te zapeljejo. Na drugi strani komercialna umeščenost. Znana pražarna in distributerka kave ponuja različne okuse in nad njo razstava fotografij velikih formatov. Fotografije Sebastiãa Salgada. Fotografije kavnih nasadov, fotografije marljivih posameznikov, ki pomagajo, da uživamo v okusu in vonju te od nekdaj opevane opojnosti. Kave. Fotografije niso polnih barv in lepih sončnih zahodov ter nasmejanih ljudi, ki ob zamrznjenem trenutku kažejo s prstom proti sadežu. So črno-bele in so zelo salgadovsko dokumetarne. So del koncepta, ki so si ga zamislili. En avtor, en koncept. Celota zaključena. Slovenija, projekcija (ne)naravnih posebnosti. Saj so res zanimive te naravne posebnosti. Očitno jih je veliko. Od soli do mestne kartice za prevoz v glavnem mestu. Projekcija poteka na TV-zaslonu, fotografije si mešano sledijo, sodeč po različnosti se kakovost meša. Celo sama tehnična plat je različna. Nekatere so v visoki resoluciji, druge v manjši, tako kakor so jih zaradi nepozornosti lokalne turistične organizacije tudi shranjevale. Torej: kar je bilo arhiviranega v računalniški bazi, to je bilo prikazano. Torej to, kaj vse Slovenija ponuja. Toliko informacij, vendar brez občutka. Koncept? Fotografija? Video? Je to le nekaj za podlago? Nekaj, kar se dogaja v ozadju. Nekaj, kar je na uvodnih sestankih na koncu dnevnega reda − pod točko razno. Kot da zmanjka kreativnosti. Kreativnosti s pomočjo kulturne produkcije. Predstavitve Irske, Čila, Maroka in še katera od razstavljajočih držav na svetovni razstavi Expo v Milanu so na prvi pogled materialno skromne, vendar imajo v ozadju vizualno močno predstavitev. Sledile so eni poti, ki so obiskovalcu pustile nezavedajoč, vendar močan emocionalen občutek. Vse te vizualne podobe so te podzavestno prestavile na mesto, kjer so bile posnete. Vsaka dovršena fotografija, vsak ob pravem trenutku počasen posnetek je zamišljeno postal del nas. Za obiskovalce nezavedejoče, za avtorje premišljeno. Zavedajo se moči koncepta. Moči fotografije. In rezultat ni takšen kot ugotovitev, ki sem jo zasledil v enem izmed številnih prispevkov o Expu − da Slovenija izstopa po depresivnosti predstavitve. Le kaj je oziroma česa avtor omenjenega prispevka ni videl? Saj je le fotografija. Imeti fotografijo za pomemben faktor − ni časa. Tudi moja nečakinja naredi dober posnetek.

Poljski paviljon na svetovni razstavi Expo 2015 v Milanu. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0615

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-letnik-2015.html

Letnik 2015

Ko/če učenec prekosa učitelja, je to lahko znak dobrega napredka med učenjem. Lahko je znak učenčeve nadgradnje učitelja. Nadgradnja je dobrodošel znak. Znak za nekaj novega, česar se lahko veselim in ne bojim. Takšne pomisleke sem imel ob nedavno razstavljenih fotografijah zadnjega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo iz Ljubljane v Galeriji Fotografija z naslovom 24 odtenkov. Letnik s posameznimi izstopanji. Pri teh še ne ali komaj polnoletnih razmišljujočih posameznikih se izrisujejo novi pogledi na svet in družbo skozi njihovo primarno ustvarjalno orodje, fotografijo. Opaziti je bilo nihanja v celotni generaciji. Opaziti je bilo, da kljub celotni zgodbi, videni v katalogu, izdanem ob razstavi, učiteljev izbor za na steno ni bil kos njihovim pogledom, zlasti seriji Lise Brunec »Gole duše«, ki s svojo literarno prepletenostjo zaključuje celoto, ali pa seriji »Grafiterji« Erika Školiberja, kjer katalog razkaže, kaj vse ni videno, ter premišljeni seriji »Odtis« Maje Remškar. Da pa lahko poglede in gradnjo kompozicije v fotografiji nadgradimo v videih, so dobro nakazali Urša Rahne, Tonja Bjelčevič in Saša Škulj. Prijeten občutek ob gledanju. Sprejemam novosti, vendar ne na svojem stolu. Hm. Gre za medgenaracijski strah, torej to, da boš kot starejši, a ne nujno vedno tudi boljši, lahko izpodrinjen iz fotelja udobja? Meni je všeč, če se stol nenehno maje, saj zato na njem ne morem zaspati. Tak občutek sem imel ob ogledu teh razstavljenih fotografij mlajših avtorjev. Kljub dejstvu, da šele življenjske in delovne/obrtniške izkušnje lahko prinesejo boljše rezultate, mi je nekaj teh posameznikov dalo upanje v »svetlejšo prihodnost« ustvarjanja s tem medijem. Verjetno so s trudom svojih učiteljev prepoznali, da ni vedno dobro ostati pri učiteljevih priporočilih, temveč jih je vredno poskušati nadgraditi. Ne ostati pri naučeni formi uspešnosti in tako kakor v manufakturi to početi do svojega konca z mislijo o svojem superiornem položaju. Upam le, da v prihodnjih izobraževalnih poteh prepletejo učiteljeve izkušnje s svojo mehko odprtostjo. Da jih priučena samozavest ne odnese na samotno plažo, kjer le oblika privablja poglede mimoidočih. Raziskovanje samega sebe prinese in ohranja zadovoljstvo na steni razstavnega prostora za vse gledalce. Dober letnik se ne sme pokvariti s tem, ko ga hranimo nekje skritega za posebne trenutke. Treba ga je odpreti in poskusiti in se z naslednjim letnikom spet potruditi za še boljšo kakovost. Ob tem ne zaspati in se bati, da je sveže lahko konkurenca starejšemu. Kombinacija je lahko za oba recept za še več pogledov. Pogledov na kakovost. Pogledov na razstavljeno.

Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0515

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-kaj-me-pelje.html

Kaj me pelje

Ustvarjanje svojega. Ustvarjanje zase. Ustvarjanje za neovrednoteno dušo.
Ta trenutek je vedno prisoten, vendar ne tako izrazito kot med pisanjem tega bloga. Ustvarjam že, ampak za določenega naročnika. Seveda tudi tu brez kreativnosti ni zadovoljstva, vendar mora ta v tem primeru biti na obeh straneh. Naročnik ima želje. Sam imam predloge zanj. Vedno stremim k temu, da se najdeva. Vsaj na sredini. Vedno mi je izziv razumeti želje naročnika. Tistega, ki mi omogoča, da lahko s polnim želodcem uresničujem tudi svoje težko ovrednotene kreativne procese. Kjer se prilagajam samo sebi in svojim željam. Kjer se sam odločim, če in kje bom to delil. Osvobujoče. Kaj pa če želja je in ideje ni? Občutek je hujši, kakor če slepo sledim željam naročnikom/plačnikom. Ideje pa še kar ni. Če so že, so pa še neizdelane. Motivacijo mi dajejo ogledi razstav, portfolijev na svetovnem spletu, avtorske knjige, četudi meni vedno ne najboljše, vendar so. Posamezniki ustvarjajo. Posamezniki razmišljajo. Posamezniki delajo. Tukaj pride samodisciplina. Osnovna prvina kreativcev. Služba za polni delovni čas, skupaj še s popoldanskim espejem in nočno izmeno. Totalno koncentracijo. Postajam ali ostajam obrtnik, ki izvršuje naročila? Dolgo časa sem verjel v svojo kreativno vlogo v obrtništvu. Ob letnem osebnem obračunu, ki se pri meni zgodi v spomladanskem obdobju, sem nato večkrat ugotovil, da nimam fotografije, ki bi jo lahko obesil na steno v lastnem stanovanju in jo (po)gledal večkrat. Raje to naredim v galeriji in jo vidim le ob otvoritvi razstave. Tudi to je lahko nekakšen motivacijski moment. Recimo. Večkrat me ta fustracija zapelje v obrtniško polne kreativne delovne dni. Motivacijska so tudi izobraževanja, druženja, sodelovanja na delavnicah. Nikoli jih ni dovolj. Vedno je želja sodelovati in kaj novega spoznati. Vendar pa zakaj za vsako ceno? Zakaj strah, da bom zamudil kaj meni pomembnega? Finančni doprinos »še« vedno vlagam nazaj v mojo boljšo kreativnost in tehnično orodje. Kreativnost se s tem poplača. Ali naj naročnikovo plačilo porabim za toplo vodo ali kreativno delavnico? Tople vode ne bom odkril, kreativnost je pa edinstvena. Potrebujem nove avtomobilske pnevmatike? Ne, potrebujem nova kreativna druženja in spoznanja. To me pelje naprej.

Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0315

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-diskvalifikacija.html

 Diskvalifikacija

V začetku februarja je bil za italijanskega fotografa Giovannia Troila srečen dan, saj je izvedel, da je prejel nagrado na najodmevnejšem natečaju dokumentarne/novinarske fotografije, imenovanem World Press Photo. Na tem kontroverznem natečaju je sodelovalo 5692 fotografov. Na natečaju, kje žirija občasno sledi le dogodkom, ki zanimajo tako imenovani zahodni medijski svet. Troila je serijo nagrajenih fotografij posnel v belgijskem Charleroiju. Poimenoval jo je »Temno srce Evrope«. Zgodba o propadajočem industrijskem mestu, ki leži blizu Bruslja, »prestolnice Evrope«. Zgodba o mestu, polnem kriminala, drog, nezaposlenosti. Nedolgo zatem je župan omenjenega mesta v javnost poslal protestno pismo. Fotografu očita izkrivljanje resnice. Polemika se je začela. Razprava se je najprej dotaknila že v predizboru izločenih dvajsetih odstotkov fotografij vseh prijavljenih, ker naj bi bile preveč zmanipulirane. Predvsem naj bi bile preveč računalniško obdelane. Fotografije omenjenega fotografa pa preveč zrežirane. Par na zadnjem sedežu avtomobila med ljubljenjem in poleg bliskavica. Gospa z glavo na mizi naj bi bila posneta v psihiatrični bolnici, v resnici pa je v domu starejših občanov. Gospod Troilo je bil poklican na »fotografsko zaslišanje«, kjer je priznal »režijo« svojih fotografij in celo, da je bila ena izmed njih posneta v drugem kraju (posnetek, kjer slikar upodablja na živih modelih), čeprav je zgodba govorila le o mestu Charleroi. Nagrado so mu odvzeli. Res je, da je natečaj dokumentarne narave. Korak od reportažne do avtorske oziroma umetniške fotografije, kjer režiranje in obdelava nista sporni, pa je velik. Nekaj vmes so fotografske zgodbe. Zgodbe, ki so nekoliko bolj osebne. Tukaj napisanih pravil ni. A vseeno veljajo določene nezapisane zakonitosti. Ena izmed njih, in meni najbližja, je zaupanje fotografom, ki objavljajo svoja dela. Verjeti ustvarjalcem, da delajo po svoji maksimi. Njihova odgovornost pa je odgovornost do javnosti in profesionalna etičnost. Lepo je to prebrati. Se to tudi upošteva? Se to upošteva pri (nagrajenih) fotografijah iz drugih celin, mest, vasi? Imajo ujeti v kadru in župani tamkajšnjih krajev takšno moč in predznanje, da lahko protestirajo proti izkrivljanju resnice? Kdo preverja verodostojnost tam posnetih motivov? Koliko doslej nagrajenih fotografij je bilo zrežiranih? Potrebovali bi vsaj še enkrat toliko ljudi, kot je prijavljenih fotografov na natečaj, da bi to preverjali. Predvsem pa tudi čas. Ko preslikamo to na vsak dan objavljene dokumentarne fotografije, si lahko takšno iskanje resnice le domišljamo. Resnica je v posamezniku. V odločitvi posameznega avtorja, zakaj to počne in zakaj to sporoča ostalim. Predvsem pa, zakaj se je takrat odločil to posneti. Upamo, da ima vsak v sebi spoštovanje do soljudi in zavedanje, da le etična drža nudi zaupanje v posamezen posnetek ali zgodbo. In posledično v avtorja. Ker nam sodobni pripomočki nudijo vedno več možnosti manipulacije, je potreben sorazmeren dvig profesionalnosti. Zavedanja svojega početja in njegovih posledic. In, kakor so ob diskvalifikaciji zapisali organizatorji na začetku omenjenega natečaja: »Pravilo je bilo kršeno in meja prekoračena.« Prihodnost je odtenek svetlejša, saj o teh težavah razmišljamo in se pogovarjamo.

Nekje v Afriki, januar 2014. Foto: Matej Povše


Creative - web blog Delo/0215

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ljudje-objekti.html

Ljudje objekti

»Pozneje smo se šli še zabavat v najbolj pop klub v mestu,« mi je dejal kolega fotograf. Ker se to dejanje ni ujemalo z njegovo percepcijo željne družbe, me je seveda zanimalo, kakšna je bila zabava. Odgovor: »Brezzveze, saj ni pomembno. Poslikal sem dva filma.« Je to antropološka, avtorska ali paparaco fotografija? Je to življenje fotografa? Ker vem, da ima njegova avtorska fotografija globok pomen, me je ob tem prešinilo vprašanje, zakaj? Se res vse fotografirane osebe strinjajo z njegovim/našim delom? Ne mislim na »režirane« postavitve, ampak na lovljenje trenutkov, ko se nam ob pogledu nanje nariše nasmeh. Postanemo voajerji. Želimo si še več bizarnosti. Prijatelji in drugi, vsi sproščeni, nevede postanejo objekti. Objekti na fotografijah, ki jih zvrstno uvrščamo v t. i. avtorsko fotografijo. Ne govorim o zamrznjenju časa na ulici, na tako imenovanem javnem prostoru, temveč o bizarnih trenutkih na mestih, v katerih se vsi enkrat znajdemo - a zato še nismo privolili v beleženje tega. Marsikatera samooklicana, ali tudi ne, javna oseba bi si to mogoče še želela. Vendar nismo vsi željni tega; smo samo posamezniki, ki imamo svojo integriteto in svojo željo po sproščenem doživljanju. Vem, tudi prebivalec Namibije ima vse te pravice, in vem, da sam sebi s tem razmislekom omejujem ustvarjanje. Vendar - ali je beleženje ljudi v bizarnih trenutkih in njihovih hib res dovolj za dobro avtorsko fotografijo? Nam v tistem trenutku nariše nasmeh in čez nekaj sekund ta izgine? Ali naj bo fotografija trenutka nekaj, kar ostane več kot hip? Nekaj, kar nas premakne? Martin Parr, dolgoletni sodelavec fotografske agencije Magnum, ima svoj fotografski stilski fetiš. Neposreden, brutalen, zrcalni efekt družbe v njegovem delu je več kot antropološki pogled nanjo. Je nekakšno iskanje gole podobe. Podobe, ki ga/nas vedno spravi v zadrego. Njegov pogled je direkten. Dodatno sonce že na tako zagoreli koži ležečega nemanekenskega telesa. Sam pravi, da se motiva loti od blizu in da ljudi dostikrat ne prej in ne potem ne pogleda v oči. Nasmehne se in gre dalje. So nekakšno barvno neskladje, ki je fotografsko dozorelo za vse vrste komunikacij. Vsi ti posamezniki, ujeti v omenjenih trenutkih, imajo še vedno pravico, da ostanejo, kar so. Zelo hitro jim (nam) lahko odvzamemo dostojanstvo. In zato brez koncepta oziroma izdelanega stališča tudi fotografija z bliskavico nima predznaka avtorska.

Se res vse fotografirane osebe strinjajo z njegovim/našim delom? Foto: Matej Povše

Using Format