As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ko-otrok-odraste.html

Ko otrok odraste

Fotografija je zapis s svetlobo. V grščini pomeni photos svetloba, graphis pa pisalo. Ta definicija je bila razširjenja do prihoda digitalnega zapisa fotografije, ki pa ni več zgolj samo zapis s svetlobo, temveč bolj računska operacija. Digitalni senzor že zaznava svetlobo, vendar jo s pomočjo vnaprej nastavljenih računskih operacij »sestavi« v nam poznano fotografijo.
O tem v svojem zapisu razmišlja Stephen Mayes v blogu LightBox: »Čas je, da se nehamo pogovarjati o fotografiji. Saj ni umrla, ampak je samo odšla.« Fotografija je po njegovem mnenju odrasla in ni več razvijajoč se otrok, temveč odrasla oseba, ki ima svoje drugačne poglede in načine delovanja. Ne poznamo je več, kakor naj bi poznali svojega otroka. Že v času pubertete, torej v času prehoda iz analognega načina v začetke digitalnega, je bilo zaznati nekaj novega, drugačnega. Kaj torej storiti? Se oklepati konservativnih faktov zapisa s svetlobo ali uporabljati nove prijeme prikazovanja in ustvarjanja? Pri dokumentarni fotografiji, za katero je značilna resnicoljubnost, je odgovor lahko konservativnost. Vedno je bila fotografija rezultat subjektivne resnice, kot je novinarski tekst rezultat izbora faktov, ki jih opravi novinar in z njimi oblikuje zgodbo. Še vedno je subjektivno, vendar ostane pri dejstvih. Bojazen manipulacij je vedno prisotna. Vedno obstaja možnost in vedno je obstajal in obstaja določen delež ljudi, ki je in bo to poskušal zlorabiti. Vsi, ki se ukvarjamo s tem, moramo imeti nenapisana pravila oziroma željo, da kljub vsem možnim manipulativnim orodjem tega ne dopustimo pri reportažni fotografiji. Drugače je seveda pri drugih potomcih fotografije. Zakaj bi željne tehnološkega napredka pri zmesi svetlobe in računanja omejevali? Zakaj bi govorili zgolj o fotografiji, in ne o načinu izražanja? Ni lepšega, kot je napredek. Napredek v vizualnem, napredek v drugačnosti. Fotoaparati so še vedno zapisovalniki svetlobe, računalniški programi pa računska orodja. Vse to je nekako združeno v telefonskih − pametnih aparatih in njihovih aplikacijah, kjer fotografija ni več zgolj fotografija, temveč skupek vseh mogočih računskih informacij, ki nam dajejo neke povsem nove vpoglede. V slikarstvu so realisti bliže analogni fotografiji in ustvarjanju v temnici, modernisti ali dadaisti pa digitalni temnici oziroma photoshopu. Mogoče je čas, da ugotovimo, da fotoaparat ni več dovolj za podajanje zgodb in občutij. Mogoče je čas, da na fotografijo pogledamo od spodaj, predvsem njeno zmožnost drugačnega načina obnašanja.

Foto: Matej Povše