Creative - web blog Delo/0917

As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-eduardo.html

Eduardo

Eduardo, fotografiran na poltovornjaku s somalskimi vojaki,
Eduardov sebek z bojišča v Aleppu v Sirji. Eduardo na profilni fotografiji na
družbenem omrežju kot postaven mladenič. Poleg ganljiv opis njegove dosedanje
biografije: v otrošvu zlorabljen, preživel levkemijo, v prostem času deska na
vodi in sodeluje pri humanitarnih akcijah Združenih narodov. Glavna življenjska
okupacija - fotografiranje konfliktov oziroma vojn. Sledilcev na Instagramu ima
več kot 125 tisoč.

Ker se giblje med vsemi aktualnimi konflikti, so njegove
fotografije pograbile takorekoč vse velike medijske hiše, med njimi BBC Brasil,
The Wall Street Journal, Vice, Getty Images … Pravi (proti)vojni fotograf.

Ampak trenutno … je nedosegljiv. Niso ga ugrabili borci
propadajoče Islamske države, ne dela večletne fotografske zgodbe na
teritorijih, kjer ni signala mobilne telefonije in ni preminul med opravljanjem
svojega novinarskega dela. Zadnje njegovo spročilo BBC-ju prek aplikacije
WhatsApp je bilo: “Jaz sem v Avstraliji, odločil sem se, da preživim eno leto v
kombiju. Z vsem bom prekinil, vključno z internetom in tudi Instagramom. Hvala,
tukaj se bom izbrisal, ostanite z Bogom.”

In ga virtualno ni bilo več. A prav novinaji BBC-ja so
ugotovili, zakaj.

Ker Eduardo Martins ne obstaja. Vse je bilo lažno. Lažen je
bil profil, na profilni fotografiji je bil nevede objavljen portret brazilskega
manekena. “Njegove” fotografije, ki so jih objavljale velike medijske hiše, so
bile ukradene s spletnih strani ostalih fotografov. Bile so zmanipulirane tako,
da jih je preprosto zrcalno obrnil. Zato so bile tako težko prepoznavne tudi s
spletnimi orodji, ki preverjajo avtentičnost fotografij. Nihče ga nikoli ni
srečal, niti tista manjša in povezana skupnost novinarjev in fotoreporterjev,
ki redno in že več let od blizu spremlja konflikte po celem svetu.

Bil je do popolosti izdelana aplikacija. Bil je res pravi
“fake”.  Bil je pravi umetniški
performans. Kljub zgražanju resnicoljubnih posameznikov je v bistvu ob pravem
času sprožil ogorčenje in premislek. Premislek o tem, kako lahko nekdo s
premišljenimi digitalnimi dejanji preslepi še tako velike medijske
organizacije. Organizacije, ki jim je resnica prvo vodilo in kjer je
preverjanje faktov vsakodnevno opravilo. To je velik spodrsljaj urednikov.

Poznejša opravičila, da pač v vsakodnevnem pogonu ni bilo
mogoče preverjati poslanega materiala, niso dovolj. To je dokaz, da se medijska
situacija spreminja že nekaj časa in v ospredje vse bolj vstopa zagnanost
generacije svobodnih (mlajših) fotoreporterjev. Posameznikov, ki jim notranja
želja in tudi eksistencialna potreba dovoljujeta in narekujeta popolne vložke.
Ko naj bi kakovost presegla institucijo posameznika.

Raznovrstnost stilov in osebnih pogledov sta zato za
medijski svet dobrodošla. Objavljene fotografije pogosto presenečajo po svoji
dobri kakovosti, zahvaljujoč finančni krizi. Svet “velikih in znanih” imen je
bil zaradi njihove neizgovorjene superiornosti in preplačanosti že povsem
razvraten. Kriza ga je vsaj malo ozdravila in doprinesla k temu, da tudi mali
in neznani, a kakovostni in očitno tudi iznajdljivi posamezniki pridejo s svojo
kreativnostjo in sporočilnostjo do naslovnic medijskih hiš. Avtorji iz tako
imenovanih tretjih držav so tako postali sestavni del medijske platforme.

Po Eduardovi odisejadi po uredništvih se nakazuje, da je
potreben korak tudi za same urednike. Ne samo, da z veseljem objavljajo
drugačne zgodbe neuveljavljenih fotografov in jim ob tem z veseljem tudi
namenijo manjše plačilo, potreben je tudi drugačen pristop in več vloženega
dela. Preverjanje zgodbe, avtorja ter skrbno sodelovanje z njim. Le tako se
lahko vzdržuje kredibilnost medijev.

Eduardo je s pestjo močno udaril v obraz. Zdaj se je treba
pogledati v ogledalo in modrico negovati ter opazovati, kako izginja. Spomin
nanjo pa naj nam bo v opomin.

Eden izmed mojih zelo mladih kolegov, ki bi rad pogledal
tudi v svet dokumentarne, reportažne fotografije, mi je dejal: “Zakaj pa ni
sprejemljivo, če za mojo dobro fotografijo, določene stvari na fotografiji
spremenim ali jih že v osnovi zrežiram, če je potem fotografija še boljša?”

Hm. Je to pogled prihajajoče generacije ali le uspeha
željnega posameznika?       


Using Format