G-7EEV3QXQXC

Creative - web blog Delo/0916

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-zivljenje-brez-trpljenja.html

Življenje brez trpljenja

»Ljudje se naslajamo nad trpljenjem in bolečino. Ko gledamo, smo sadisti, mazohisti pa, ko ugotovimo, da nam za občutek sreče tega sploh ni treba gledati, pa to vseeno počnemo, vseeno smo priča tujim nesrečam. In včasih celo sočustvujemo,« je nekoč zapisal Paulo Coelho. Te misli sem se spomnil, ko sem pred kratkim spet pregledoval fotografije zadnjega leta.
Podob beguncev nismo videli prvič v zadnjih letih. So pa podobe beguncev na obalah nam priljubljenega obmorskega letovišča ali pobočjih nam bližnjih zelenih gričev podobe nas samih. A iz nam samoumevnega, »zasluženega« udobja naslonjača, obdanega z zidovjem v modri barvi, v nekomplementarnosti z zelenimi griči, fotografija teh podob nikoli ne bo zvesta originalu. Original pa ni več oddaljen samo dva tisoč kilometrov stran, temveč le nekaj deset. Sem bil sam zvest originalu? Seveda! Kot avtor teh mazohističnih podob sem prepričan, da sem popoln original. Vendar … To bi lahko trdil zgolj brez časovne distance ali brez pogleda s ptičje perspektive. Zdaj menim drugače. V tistih dneh lanskega leta sem spoznaval in beležil trpljenje od blizu. Skupaj z nekaterimi, ki niso hoteli biti mrtve podobe iz »daljnih« dežel in ki niso hoteli biti za tiste, željne krvi in denarja, vir bogatenja, sem po večkilometrski blatni poti v jesenskem nalivu hodil do nove točke. Bilo je na travnikih nekje med Makedonijo in Srbijo. Bil sem sopotnik ljudi, ki so bežali. Bežali pred vojno, ki poleg smrti prinaša tudi velike zaslužke. Zaslužke za posameznike in dežele. Vsak izstreljeni metek pomeni povpraševanje po novem. Trgovina cveti. Vsak kaos prinaša iznajdljivim igralcem nove načine, da se izognejo pravilom igre in se še bolj veselijo dobičkov. Vsako takšno trpljenje mora zato biti zabeleženo. Tudi z močjo fotografije. Podob je namreč vedno več. Tuje nesreče pa se nas ne dotaknejo več, saj smo se podob trpljenja navadili. Postajamo pomemben del javnega mnenja. Pogum se veča. Želja po moralnem, egoističnem, denarnem dobičku se veča. Trpeče uporabimo za naše »umetniško« izražanje. Drugačni tehnični pristopi. Tu so, živi objekti. Objekti, ki se ne pritožujejo, za katere ne potrebujemo dovoljenja, ne potrebujemo maskerja, ne potrebujemo frizerja. Tu so za naše kreativno izživljanje. Možne tehnike dodatne osvetljave. Mogoče studijsko režiranje. Mogoče, mogoče, mogoče … Čestitamo, ste prejemnik prve nagrade. Odlično, nagrade za podobe žrtev in te naj se še naprej prikazujejo in opominjajo gledalce, obiskovalce galerij. Odlično, nekaj, kar obogati moj profesionalni življenjepis. Odlično, nekaj, kar se dobro deli na družabnih omrežjih. Odlično, postal sem mazohist.

Preševo, Srbija, september 2015. Foto: Matej Povše

Using Format