As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-bila-je-ulica.html

BILA JE … ULICA

V Ljubljani sem se rodil, odraščal, se šolal, daljše obdobje
tudi bil del “ulice”, kot sodelavec časopisa. Bile so “službene poti” po
prestolnici, ki so bile kot vsakodnevna tura mestnega avtobusa.  Zaradi tega sem bil kot statist mestnega
okolja, bil sem tudi kot opazovalec/zapisovalec uličnega dogajanja in zato smo
bili z brezdomci že skoraj na ti.

Poslovna navezanost na enega medijskega naročnika me je
zadrževala predvsem v omejeno geografsko ter mentalno ozko okolje centra tega
mesta. Želje naročnika so odsevale njegovo politiko urednikovanja, torej da
družba brez voditelja oziroma voditeljev ne obstaja. Podajanje informacij je
bilo strukturirano v dobrobit glasu/izjave dotičnega politika in ta je odnesel
pozornost glasu “ulice”, torej nas, živečih tukaj in zdaj.

Ulice in mimoidoči ali pa tam “prostostoječi” posamezniki so
bili zgolj dobra scenografija za odsotna bitja. Bitja, ki so si brez kreativnih
prijemov vzele možnost kreiranja našega vsakdana. Tudi sam sem bil eden od poklicanih,
ki smo ob točno določeni uri, ko se je odločevalcu zazdelo, da potrebuje prave
statiste in prave sporočevalce, odigrali določene vloge.

Popolna deziluzija realnega dogajana. Popoln kader je
potreboval glavnega igralca (ponavadi nekoga v poslovni obleki), gručo
mikrofonov in nas statistov/tekačev. Temu manevru se je reklo: “Brez
komentarja!”. Popolni časi za popolno igro uslužbencev v vrstah državne ali
lokalne politike. Njihove peruti so mahale, ovce smo bekale.

Ulica je živela svoje sanje. In zato so bile te le
pristnejše. Zame so bile kot oaza, v kateri se spočijem od neprezračenega
salona. S fotoaparatom v roki sem bil kot brezdomec z vsem svojim imetjem v
nakupovalnem vozičku. Vedno in povsod. Lahko sem se usedel na stopnice in
opazoval ter beležil dogajanje. Beležil posameznike, ki so soustvarjali naš
vsakdan. Ali kot mimoidoči ali kot stalno delujoči. Kot popolni neznanci ali
delni znanci.  Bil je partnerski odnos.
In kakor vsak odnos med čutečimi posamezniki ima tudi ta padce ter pusti večne
spomine.

Čas ima tudi svoj glas in prav ta me je za trenutek pred
desetletjem ustavil, kajti nasičenost je presegla željo po vsakodnevni
vpletenosti v te vloge. Ugotovil sem, da je poleg ovc prostor tudi za ostala
prostoživeča bitja. In da je kreativnost lahko z ničemer omejeno stanje.
Zapustil sem to ogrado in opazoval poleg domače mestne ulice še naravo.

Še vedno mi je fotoaparat orodje, s katerim zapisujem, kar
doživljam in orodje, s katerim se preživljam. Nisem pa omejen na enega
naročnika in tudi nisem omejen na eno čredo.

Ulice domačega kraja so še vedno zanimive, vendar po
desetletju nevsakodnevnega druženja z njimi ne najdem več dovolj motivacije za
druženja z ulico. Iščem načine, da najdem motive, da me pritegne … da to mesto
zame postane spet fotogenično. Vendar ne, orodje za zapisovanje svetlobe še
vedno ostaja na toplem. Oddih na toplem za ponovno prijetnejše snidenje.   

Foto: Matej Povše