As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-kaj-me-pelje.html
Kaj me pelje
Ustvarjanje svojega. Ustvarjanje zase. Ustvarjanje za neovrednoteno dušo.
Ta trenutek je vedno prisoten, vendar ne tako izrazito kot med pisanjem tega bloga. Ustvarjam že, ampak za določenega naročnika. Seveda tudi tu brez kreativnosti ni zadovoljstva, vendar mora ta v tem primeru biti na obeh straneh. Naročnik ima želje. Sam imam predloge zanj. Vedno stremim k temu, da se najdeva. Vsaj na sredini.
Vedno mi je izziv razumeti želje naročnika. Tistega, ki mi omogoča, da lahko s polnim želodcem uresničujem tudi svoje težko ovrednotene kreativne procese. Kjer se prilagajam samo sebi in svojim željam. Kjer se sam odločim, če in kje bom to delil. Osvobujoče.
Kaj pa če želja je in ideje ni?
Občutek je hujši, kakor če slepo sledim željam naročnikom/plačnikom.
Ideje pa še kar ni. Če so že, so pa še neizdelane. Motivacijo mi dajejo ogledi razstav, portfolijev na svetovnem spletu, avtorske knjige, četudi meni vedno ne najboljše, vendar so. Posamezniki ustvarjajo. Posamezniki razmišljajo. Posamezniki delajo. Tukaj pride samodisciplina. Osnovna prvina kreativcev. Služba za polni delovni čas, skupaj še s popoldanskim espejem in nočno izmeno. Totalno koncentracijo.
Postajam ali ostajam obrtnik, ki izvršuje naročila? Dolgo časa sem verjel v svojo kreativno vlogo v obrtništvu. Ob letnem osebnem obračunu, ki se pri meni zgodi v spomladanskem obdobju, sem nato večkrat ugotovil, da nimam fotografije, ki bi jo lahko obesil na steno v lastnem stanovanju in jo (po)gledal večkrat. Raje to naredim v galeriji in jo vidim le ob otvoritvi razstave.
Tudi to je lahko nekakšen motivacijski moment. Recimo. Večkrat me ta fustracija zapelje v obrtniško polne kreativne delovne dni. Motivacijska so tudi izobraževanja, druženja, sodelovanja na delavnicah. Nikoli jih ni dovolj. Vedno je želja sodelovati in kaj novega spoznati. Vendar pa zakaj za vsako ceno? Zakaj strah, da bom zamudil kaj meni pomembnega? Finančni doprinos »še« vedno vlagam nazaj v mojo boljšo kreativnost in tehnično orodje. Kreativnost se s tem poplača.
Ali naj naročnikovo plačilo porabim za toplo vodo ali kreativno delavnico? Tople vode ne bom odkril, kreativnost je pa edinstvena. Potrebujem nove avtomobilske pnevmatike? Ne, potrebujem nova kreativna druženja in spoznanja. To me pelje naprej.
Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-diskvalifikacija.html
Diskvalifikacija
V začetku februarja je bil za italijanskega fotografa Giovannia Troila srečen dan, saj je izvedel, da je prejel nagrado na najodmevnejšem natečaju dokumentarne/novinarske fotografije, imenovanem World Press Photo. Na tem kontroverznem natečaju je sodelovalo 5692 fotografov. Na natečaju, kje žirija občasno sledi le dogodkom, ki zanimajo tako imenovani zahodni medijski svet.
Troila je serijo nagrajenih fotografij posnel v belgijskem Charleroiju. Poimenoval jo je »Temno srce Evrope«. Zgodba o propadajočem industrijskem mestu, ki leži blizu Bruslja, »prestolnice Evrope«. Zgodba o mestu, polnem kriminala, drog, nezaposlenosti. Nedolgo zatem je župan omenjenega mesta v javnost poslal protestno pismo. Fotografu očita izkrivljanje resnice. Polemika se je začela.
Razprava se je najprej dotaknila že v predizboru izločenih dvajsetih odstotkov fotografij vseh prijavljenih, ker naj bi bile preveč zmanipulirane. Predvsem naj bi bile preveč računalniško obdelane. Fotografije omenjenega fotografa pa preveč zrežirane. Par na zadnjem sedežu avtomobila med ljubljenjem in poleg bliskavica. Gospa z glavo na mizi naj bi bila posneta v psihiatrični bolnici, v resnici pa je v domu starejših občanov. Gospod Troilo je bil poklican na »fotografsko zaslišanje«, kjer je priznal »režijo« svojih fotografij in celo, da je bila ena izmed njih posneta v drugem kraju (posnetek, kjer slikar upodablja na živih modelih), čeprav je zgodba govorila le o mestu Charleroi.
Nagrado so mu odvzeli.
Res je, da je natečaj dokumentarne narave. Korak od reportažne do avtorske oziroma umetniške fotografije, kjer režiranje in obdelava nista sporni, pa je velik. Nekaj vmes so fotografske zgodbe. Zgodbe, ki so nekoliko bolj osebne. Tukaj napisanih pravil ni. A vseeno veljajo določene nezapisane zakonitosti. Ena izmed njih, in meni najbližja, je zaupanje fotografom, ki objavljajo svoja dela. Verjeti ustvarjalcem, da delajo po svoji maksimi. Njihova odgovornost pa je odgovornost do javnosti in profesionalna etičnost.
Lepo je to prebrati. Se to tudi upošteva? Se to upošteva pri (nagrajenih) fotografijah iz drugih celin, mest, vasi? Imajo ujeti v kadru in župani tamkajšnjih krajev takšno moč in predznanje, da lahko protestirajo proti izkrivljanju resnice? Kdo preverja verodostojnost tam posnetih motivov? Koliko doslej nagrajenih fotografij je bilo zrežiranih? Potrebovali bi vsaj še enkrat toliko ljudi, kot je prijavljenih fotografov na natečaj, da bi to preverjali. Predvsem pa tudi čas.
Ko preslikamo to na vsak dan objavljene dokumentarne fotografije, si lahko takšno iskanje resnice le domišljamo. Resnica je v posamezniku. V odločitvi posameznega avtorja, zakaj to počne in zakaj to sporoča ostalim. Predvsem pa, zakaj se je takrat odločil to posneti. Upamo, da ima vsak v sebi spoštovanje do soljudi in zavedanje, da le etična drža nudi zaupanje v posamezen posnetek ali zgodbo. In posledično v avtorja.
Ker nam sodobni pripomočki nudijo vedno več možnosti manipulacije, je potreben sorazmeren dvig profesionalnosti. Zavedanja svojega početja in njegovih posledic. In, kakor so ob diskvalifikaciji zapisali organizatorji na začetku omenjenega natečaja: »Pravilo je bilo kršeno in meja prekoračena.«
Prihodnost je odtenek svetlejša, saj o teh težavah razmišljamo in se pogovarjamo.
Nekje v Afriki, januar 2014. Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ljudje-objekti.html
Ljudje objekti
»Pozneje smo se šli še zabavat v najbolj pop klub v mestu,« mi je dejal kolega fotograf. Ker se to dejanje ni ujemalo z njegovo percepcijo željne družbe, me je seveda zanimalo, kakšna je bila zabava. Odgovor: »Brezzveze, saj ni pomembno. Poslikal sem dva filma.« Je to antropološka, avtorska ali paparaco fotografija? Je to življenje fotografa?
Ker vem, da ima njegova avtorska fotografija globok pomen, me je ob tem prešinilo vprašanje, zakaj? Se res vse fotografirane osebe strinjajo z njegovim/našim delom? Ne mislim na »režirane« postavitve, ampak na lovljenje trenutkov, ko se nam ob pogledu nanje nariše nasmeh. Postanemo voajerji. Želimo si še več bizarnosti. Prijatelji in drugi, vsi sproščeni, nevede postanejo objekti. Objekti na fotografijah, ki jih zvrstno uvrščamo v t. i. avtorsko fotografijo.
Ne govorim o zamrznjenju časa na ulici, na tako imenovanem javnem prostoru, temveč o bizarnih trenutkih na mestih, v katerih se vsi enkrat znajdemo - a zato še nismo privolili v beleženje tega. Marsikatera samooklicana, ali tudi ne, javna oseba bi si to mogoče še želela. Vendar nismo vsi željni tega; smo samo posamezniki, ki imamo svojo integriteto in svojo željo po sproščenem doživljanju.
Vem, tudi prebivalec Namibije ima vse te pravice, in vem, da sam sebi s tem razmislekom omejujem ustvarjanje. Vendar - ali je beleženje ljudi v bizarnih trenutkih in njihovih hib res dovolj za dobro avtorsko fotografijo? Nam v tistem trenutku nariše nasmeh in čez nekaj sekund ta izgine? Ali naj bo fotografija trenutka nekaj, kar ostane več kot hip? Nekaj, kar nas premakne?
Martin Parr, dolgoletni sodelavec fotografske agencije Magnum, ima svoj fotografski stilski fetiš. Neposreden, brutalen, zrcalni efekt družbe v njegovem delu je več kot antropološki pogled nanjo. Je nekakšno iskanje gole podobe. Podobe, ki ga/nas vedno spravi v zadrego. Njegov pogled je direkten. Dodatno sonce že na tako zagoreli koži ležečega nemanekenskega telesa. Sam pravi, da se motiva loti od blizu in da ljudi dostikrat ne prej in ne potem ne pogleda v oči. Nasmehne se in gre dalje. So nekakšno barvno neskladje, ki je fotografsko dozorelo za vse vrste komunikacij.
Vsi ti posamezniki, ujeti v omenjenih trenutkih, imajo še vedno pravico, da ostanejo, kar so. Zelo hitro jim (nam) lahko odvzamemo dostojanstvo. In zato brez koncepta oziroma izdelanega stališča tudi fotografija z bliskavico nima predznaka avtorska.
Se res vse fotografirane osebe strinjajo z njegovim/našim delom? Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-spokojni-ego.html
Spokojni ego
S svojim kreativnim delom ne prispevam dovolj k rešitvi svojih eksistencialnih težav. Rešujeta me osnovno obrtniško znanje in njegov doprinos. Vendar je pri vsem tem vendarle kar nekaj ustvarjalnosti. Ta ustvarjalnost je bolj iznajdljivost. Ta iznajdljivost se kaže v poznavanju podjetniških prijemov. Ti podjetniški prijemi pa mi namigujejo na pomanjkanje znanja in izobraževanja v ekonomiji, marketingu in stvarem, ki so nasprotne pogledu, s katerim sam podajam, in ne prodajam, svoje poglede na svet.
Dobra fotografija je lahko ena sama sreča ali pa, to je meni bližje, en velik premislek in sledenje njemu. Opažanje in spoznavanje drobovja kreativnosti pa se vedno bolj odmika temu. Četudi sem se in se še vedno znova izobražujem ter poglabljam v ustvarjalnost, se mi zdi, da mi še veliko manjka. Super. Še veliko novih spoznanj. Še veliko novih videnj. Še veliko novih kreativnih prijemov. Super. Že v redu, a kaj ko ob teh srečanjih, najsi bo to z ostalimi sokreativci, spoznavam, kako je moja osnovna izobrazba zgrešena. Pozabi na šole za fotografijo, pozabi na kreativne fotografske delavnice, študiraj ekonomijo, komunikologijo in boš le tako lahko reševal svojo eksistenco. Najprej prodaj sebe, agresivno nastopi, ne pusti se odgnati, pokliči večkrat, pošlji mejl neštetokrat, udeležuje se srečanj te vrste in nenehno sogovorniku (četudi ga ne poznaš) prodajaj in mu izkazuj neskončno naklonjenost, četudi zato nastanejo kolateralne žrtve. Svoje “izdelke” prodajaj pod ceno, poroči se le z osebo, ki ima presežek in lahko “vlaga” vate, četudi ljubezni ni in četudi hitro mine. A ni fotografija ljubezen?
Ljubezen je ena fina stvar. Vedno v sebi nosi nek neizrečen nezaveden pojem. Je nekaj, kar neguješ in si želiš še več. Več vedenja o tem. Več mentalnega zadovoljstva. In če si jo želiš spoznavati, postane včasih tudi kruta. Vendar te vedno vrača v polje zadovoljstva. Kreativnost v fotografiji oziroma fotografija meni pošilja podobne signale. Upam, da je ta ljubezen obojestranska. Nisem naiven in se zavedam, da je svet nepravičen, vendar verjamem tudi v dolgoročno ljubezen. V naivno fotografsko ljubezen.
Verjamem v gledalčevo pronicljivo inteligenco in njegovo presojo, kdaj za fotografijo stoji avtor, za katerega verjame, da je delal z ljubeznijo in manj z agresivnim ekonomskim pristopom. Vse to odseva v kreativnosti fotografije. Določene obrtniško-prodajne prijeme se da naučiti, ostalo je stvar ustvarjalca in njegovega subtilnega odnosa do gledalca.
Lasten ego versus spokojna samodisciplina.
Tunizija, 2011. Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-leonardo-je-car.html
Leonardo je car
Leonardo da Vinci je perfekcionist. Mona Lisa je izpod njegovih rok videti premišljeno navdušujoča. Je fotogenična? Je. Gledamo jo lahko stoje, na mestu, hodimo mimo nje in jo opazujemo ali pa se od daleč izza ramen spogledujemo z njenim pogledom in njeno upodobljeno veličino. Človeško.
Veliko zgodb se plete o Leonardovi, kakor ji pravijo, »muzi«, njegovi portretiranki. Prikazal jo je tako, da lahko zaznaš njeno velikost in navzočnost. Vsi ti občutki me spomnijo na dvignjene kocine ob pogledu na meni najljubšo izrazno stvar, dobro fotografijo. Portretno. Tankočutno, prefinjeno, natančno, predvsem pa prežeto z obojestransko odprtostjo. Zlasti slednjo je lahko začutiti v trenutkih fotografiranja ljudi, ki imajo močno notranjo energijo. Vse to je možno.
Ornela, 2011, Foto: Matej Povše
To nam je pokazal že Leonardo in to smo lahko videli tudi na fotografijah nekaterih udeležencev na izboru londonske National Portrait Gallery, Taylor Wessing Prize, za najboljše fotografske portrete letošnjega leta po njihovem izboru. Tokratna zmagovalna fotografija niti ni bila tako zelo blizu kompoziciji Leonardove muze. S svojo izraznostjo in tonom barv je bliže motivom prerafaelitov, kar bi lahko diagonalno nasprotno povezali z njegovim sodobnikom Raffaelom.
Jutranji motiv, po nočni zabavi, ko se otrok v materinem naročju s prstom dotakne smrčka pasjega mladiča, je trenutek tiste prvinske sproščenosti. Tukaj ni zaznati podrejenosti ali nadrejenosti, tukaj je nagrajeni avtor David Titlow naredil tisto, kar je verjetno hotel sporočiti. Svoje tankočutno zaznavanje dogodka. Čeprav je avtor obenem oče otroka, na fotografiji ni zaznati kičaste podobe svojih otrok; prisotna so občutja in obrtniško izpiljena znanja. Trenutek je postal fotogeničen.
Sam odnos do portretiranca oziroma portreirancev je mogoče zaznati na fotografijah. Sam zagovarjam, da lahko s pravim pristopom in predvsem s svojo odprtostjo narediš dober portret tudi tistih, ki jim fotografska kamera daje občutek nelagodja. Seveda, če je želja tudi na njihovi strani. Vedno se lahko začuti fotografov pristop in veličino njegovega jaza, ki nemalokrat presega veličino portretiranca. In takrat velikokrat nastane še večji strah pred mašino za zapisovanje svetlobe.
Leonardo si je za dokončanje Mone Lise vzel več let. Tudi za fotografski portret si je nujno vzeti nekaj časa za spoznavanje.
Spoznavanje samega sebe in dojemanja okolice, svojega ustvarjanja in portretiranca. Fotografija portreta posameznika lahko razgalja, vendar samo tiste, ki radi skrivajo svoj pravi jaz, za druge je odtis z nekaj več. In ta nekaj več nas vedno vznemirja in nam vrača pogled. Ker ima nekaj več. In to je zame fotogenično. Tako kot Lisa.
Ornela, 2011, Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-modrina-neba.html
Modrina neba
Pisalo se je leto 1851, ko je izumitelj Janez Puhar, blejski duhovnik s svojim novoizumljenim postopkom dolgotrajnega obstanka fotografije na steklu ali svetlopisom, razstavljal v Londonu, nato leta 1853 v New Yorku ter leta 1855 v Parizu. V teh krajih se je sicer Puhar zapisal bolj kot izumitelj in manj kot fotograf. Večina fotografov bi si danes želela enako, kjub temu, da je od tedaj minilo že več kot 150 let. Mogoče razstavni prostori niso več isti, je pa destinacija.
Ali dimenzija časa predstavlja omejitev pri definiciji fotografije oziroma: ali je časovno uokvirjanje motiva, ki ga je Puhar želel doseči, tudi/še vedno definicija fotografije današnjega dne?
Nam njegovi »zamrznjeni« portreti še sledijo v času, ko je pojavnost na fotografijah nekaj samoumevnega? Tukaj vprašanje tehnike ni več na mestu. Sporočilnost ter vloga avtorja razstavljenih del sta pomembnejši. Fotografija je sedaj obstojna, zato ima tehnika minimalen pomen.
Zakaj je šele razstavljena fotografija ali več njih v današnjem času v New Yorku večja potrditev za avtorja kakor razstavljeno v Moskvi ali Ljubljani? Za koga razstavljamo in kdo je pravi kritik? Največji kritiki smo sami sebi. Res pa je, da imajo institucije, ki razstavljeno »naredijo« kakovostno, ki avtorja naredijo razpoznavnega zaradi njegove prisotnosti v njihovem miljeju, to moč zaradi ogromnega dosega in marketinškega aparata, ki dejanko poganja njihovo bit.
Zakaj sem fotograf?
Zato, da se trudim doseči čimvečjo prepoznavnost svojih del z razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa? Ali zato, da s svojim delom soustvarjam dojemanje realnosti oziroma polnim podzavestne dogodke gledalca in tako podajam svoje poglede in svoja doživetja s pomočjo fotografije?
Zame so kritiki tudi gledalci, ki s svojim intimnim doživljanjem vidijo svojo resnico. Tako lahko resnico dosežemo kjer koli.
Z omejenostjo razstavnega prostora in željami kustosov ter galeristov razstavljeno postane subjektivno sugerirano. Ne gre več samo za fotografovo sporočilnost. Gledalec v takšnih prostorih še dodatno podzavestno odvzame ali doda videnemu.
Časovna distanca od svojega dela je nujna za samokritično dojemanje. Ni namreč vedno vse dobro zaradi tega, kar smo sami čustveno doživeli ob samem ustvarjanju. Ali pač?
Če gledalec ob gledanju fotografije začuti povedano, še ne pomeni, da ima enake doživljaje, kot smo jih sami hoteli posredovati. Tega nimamo pravice pričakovat. Saj vsak vidi stvari drugače.
Modrino neba vsakdo vidi z drugačnim odtenkom.
Zakaj sem fotograf? Zato, da se trudim doseči čimvečjo prepoznavnost svojih del z razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa? Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-govoris-fotografijo.html
Govoriš fotografijo?
»Največ ljudi na svetu ne govori mandarinščine, ampak fotografijo,« je v intervjuju za New York Times dejal Jonathan Klein, soustanovitelj in izvršni direktor fotografske agencije Getty. Za dobre fotografije ne potrebujemo prevajalcev ali digitaliziranih prevajalnikov. Kaj je dobro, je seveda stvar posameznikove premišljene ocene. Kaj in kako pokazati, je pa stvar kreatorja/avtorja, ki nam hoče prek svetlobnega zapisa nekaj povedati. Lahko je njegov navdih ali pa izdih. Lahko je zelo premišljen izdih ali trenutni navdih. Vedno je pa to subjektiven zapis. Ponavadi je ujet med štiri stranice. Kar je zunaj ali pred tem, je stvar naše domišljije.
Čilski umetnik Alfredo Jaar nas v svojem projektu 1. maj 2011 sooči z dvema uprizoritvama istega dogodka − spremljanjem vojaške akcije zajetja Osame Bin Ladna. Najprej se »srečamo« z edino objavljeno fotografijo tega dogodka, ki jo je posnel uradni fotograf Bele hiše Pete Souz v kabinetu ameriškega predsednika Baracka Obame. Nato pa pred nas postavi še sliko zgolj obrisov dokumentiranih. Pri tem sugerira, da verjamemo − ne da bi videli. Misel, ki obogati jezik fotografije in ga hkrati omeji na subjektiven, v tem primeru propagandni jezik.
Poved na tej fotografiji nas doseže z vso vsebino. Ne pa, kaj je bilo pred tem ali poleg tega? Sporočilnost je dosežena.
Ta moj zapis je omejen samo za vas, ki ste se naučili brati v slovenskem jeziku. Za vse druge je spodnja fotografija. Če sem skromen, se lahko s tem zadovoljim, vendar mi je bližje fotografija, ki pa lahko doseže tudi bralce/gledalce v predelih sveta, kjer govorijo mandarinščino.
Ni lepšega, ko lahko brez pisanih ali govorjenih besed spregovoriš. Vse drugo je odvisno le od gledalčevega sprejemanja. Predgovori niso vedno potrebni.
Res, da je to najbolj razširjen jezik, vendar so nivoji znanja različni. Tukaj na vrsto pridejo ustanove in posamezniki, ki jim je to profesija in nas poskušajo učiti ta univerzalni jezik. Od galerij do posameznikov. Fotografskega branja se učimo ob razstavljenih stvaritvah v galerijah, fotografijah, izbranih na natečajih ali objavljenih v medijih. So vsi ti kuratorji, žiranti ter uredniki res pravo sito? Res tudi tukaj prevlada zgolj strokovnost? Tudi tukaj ni subjektivnosti in nepotizma?
Avtor lahko svojo fotografsko poved neokrnjeno najlažje in brez nadzornikov deli le v avtorskih fotografskih knjigah, kjer je sam svoj urednik. Zato berimo knjige.
Verjamemo zgolj prikazanemu ali kakor je dejal Alfredo Jaar: »Verjamemo, ne da bi videli.«
Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blog/kreativno-zgodbe-ob-tabornem-ognju.html
Zgodbe ob tabornem ognju
Iz spodnjega dela fotografije se vidijo noge brez natikačev, ob strani se vidi belo-rumena struktura, za katero nam domišljija pravi, da je lahko kamenje (nekje smo to že videli), za stopali se blešči morje in nad njim brez oblaka svetlo modro nebo.
To so fotografije naključnih fotografov, ki jim trenutek dopustniške večnosti spodbudi kreativni nagon in jih objavljajo na družabnih omrežjih. Tako je to fotografija posameznika, ki vam sporoča, kako ta trenutek vidi sebe in svojo kreativnost na verjetno zasluženem počitku ob morju.
Povsem na drugem koncu tega morja pa se dogaja morija, ki nam jo prek slik, ki jih vidimo na televiziji, poročil novinarjev in pričevanj domačih in tujih aktivistov, poskušajo prikazati tudi profesionalni fotografi. Fotografi, ki ta medij, fotografijo, uporabljajo za sporočanje teh grozot. Fotožurnalisti.
Nekateri so tam doma, drugi so tja napoteni prek večjih medijskih hiš in novinarskih ter fotografskih agencij, nekateri so kot posamezniki bolj družbenoangažirani fotografi. Trudijo se nam prikazati to najbolj neumno stvar, ki si ji jo je človeštvo izmislilo. Medsebojno pobijanje.
V vsem kaosu nastajajo fotografije, ki v nas bolj ali manj spodbujajo sočutje. Večino njih vidimo, kako pred bolnišnicami čakajo na reševalna vozila in se nagnetejo ob od bolečin onemoglem in krvavem malčku v rokah reševalca. Trenutek, ki bo svetu sporočil to grozoto. Pa jo res? Vsi iščejo trenutek, katerega učinek na fotografiji bo močan, neprijeten … kakor je vzdušje ob takih dogodkih. Kreativnost v tem trenutku ni na prvem mestu. Mogoče družbena angažiranost? Mogoče pa le ego, ki si želi nevarnih situacij, ki jih taki trenutki prinašajo.
Kaj bo, ko bo in če bo tega konflikta konec? Ko ne bo več krvavih podob? Bo ta malček po okrevanju še zanimiv za mainstream medije in za »zahodne« fotografe? Ali se bodo še vedno gnetli pred bolnišnicami? Ne, takrat pridejo na vrsto stanovske nagrade in razstave ter zdravljenje posttravmatskih težav ob pivu in krogu zvestih poslušalcev.
Kje so sedaj vsi tisti odlični »lokalni« fotografi, ki ne morejo iz svojih konfliktnih pokrajin, katerih fotografije le poredko najdemo na razstavah? Pozabljeni in manj cenjeni so do naslednjega konflikta. So njihova življenja in fotografije manj vredni?
Ostanejo in s svojo kreativno angažiranostjo še naprej sporočajo pozabljene zgodbe. Zgodbe, ki prav tako ubijajo, sicer na dolgi rok in ne prinašajo nagrad.
Ameriški fotografinji Nini Berman ni bilo treba s svojo hrabrostjo in odhodom na konfliktno območje dokazovati, kaj prinaša oboroženi konflikt. S svojima serijama fotografij Marine wedding in Purple hearts je v svojem domačem okolju tenkočutno prikazala posledice iraškega konflikta v svoji okolici. V ognju poškodovanega vojaka na poroki, vojaki z amputiranimi udi … Drugače, ampak še vedno zelo angažirano.
Vsi se spomnimo tragedije, ki se je pred leti dogajala po potresu na Haitiju. Svetovni mediji so nemudoma tja poslali svoje poročevalce. Med njimi je bil tudi švedski fotograf Paul Hansen. Za svojo fotografijo petnajstletne Fabienne Chreisma, ki jo je ubila policija, je prejel nagrado.
V istem letu je za motiv nesrečnice prejelo nagrade in nominacijo za nagrado tudi nekaj ostalih fotografov (James Oatway, Olivier Laban-Mattei, Frederic Sautereau). Vsi našteti so se mrhovinarsko gnetli ob truplu in »kreirali« zgodbo, ki jo potrebujejo. Je to še vedno res odsev realnosti? Je to pravica do subjektivnega pogleda posameznega kreativnega fotografa? Je to zgolj škljocanje? Kje je etika?
Je to hranjenje ega? Ne vem. Je pa dobra zgodba za pripovedovanje ob tabornem ognju.
Gaza 2010. Foto: Matej Povše
As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.
http://www.delo.si/mnenja/blog/kreativno-cim-vec-fotografij_1.html
Čim več fotografij!
Večina fotografov, ki sem jih srečal
in jim je ta kreativna obrt najpomebnejša stvar v življenju, ima z masovno
produkcijo fotografij kar nekaj težav. Ne morejo se otresti občutka, da v tej
poplavi fotografij, narejenih s pomočjo vedno boljših orodij za fotografiranje
s telefonom in tudi z vse bolj dostopnimi kakovostnimi fotoaparati, njihove
kreativne stvaritve ne pridejo na plan.
Sam menim, da se temu − kljub več
kot sedmim miljardam posnetih fotografij v letu 2013 − ne gre upirati. V tem
vidim zadovoljstvo. Zadovoljstvo, da ima lahko skoraj vsak možnost v sebi
poiskati, ali je talent za fotografiranje ali mu je bliže kaj drugega. Kakor je
omenil starosta fotografije Josef Koudelka,
ima v poplavi cenovno dostopnih stvari zdaj tudi sam možnost odkrivati svoj
talent za slikanje z olji na platno. In prav nobenih težav nima s številom
fotografov oziroma posnetih fotografij.
Kvaliteta proti kvantiteti?
Imam občutek, da so v tej poplavi
vizualnih sporočil, med katere spada tudi fotografija, gledalci vedno bolje
izobraženi. Vizualno izobraženi. Znajo izbrati dobro fotografijo. Branje
oziroma gledanje fotografije je podobno branju tekstovnih sporočil, le da za
osnovno dojemanje ne potrebujemo poznavanja (slikovne) abecede. Ljudje smo
vizualna bitja, ki − čeprav brez predznanja − izbiramo tisto, kar v nas
podzavestno zbudi čustva. Pri tem je v ospredju, denimo, kompozicija, eden
izmed osnovnih elementov fotografije, s katerimi vplivamo na ta izbor. In tukaj
dobiva fotografija nov zagon oziroma se počasi iztirja iz množice.
Zato se ne bojim, da bi ta
kreativna obrt zamrla oziroma da bi zvodenela. Skrb dobrih fotografov je odveč.
Delaj dobro in še bolje in tvoja fotografija bo s pomočjo tvoje iznajdljivosti
našla pot do gledalca oziroma kupca.
Sam sem navdušen, ko si lahko s
pomočjo svetovnega spleta in orodij za objavljanje fotografij ogledujem, kaj
vse dobrega posnamejo dotlej meni neznani fotografi. Vem, da definicija dobrega
fotografa ni sestavljena iz ene same dobre fotografije in da ni ključen samo en
sončni zahod, lahko pa v avtorju spodbudi razmišljanje pred naslednjim
pritiskom na sprožilec. Takrat zame postaneš dober fotograf. Takrat razmišljaš,
zakaj boš pritisnil na gumb v določenem trenutku. Zakaj bi rad, da to vidijo
drugi, in predvsem, zakaj bi to fotografijo poklonil sebi.
Projekt nizozemskega umetnika Erika
Kesselsa: milijon fotografij, naloženih v 24 urah na omrežje Flickr, je
natisnil in razstavil v muzeju sodobne umetnosti v Barceloni. Foto: Matej Povše
I am very honored, that the international jury of the LensCulture Exposure Awards selected me and my project for 2nd Prize Single Image in this year’s competition. Check on the link: https://www.lensculture.com/2015-lensculture-exposure-award-winners
I am glad that National Geographic magazine Slovenia (December 2015), decided to publish a story with my photos about refugees from Syria, Iraq and other countries on their journey through “Balkan route” to safer place in Europe.
My photos of refugee crisis in Europe, selected by photo editor Jared T. Miller for Newsweek magazine (November 13). More of them are published online: http://www.newsweek.com/2015/11/13/europe-refugee-crisis-winter-389458.html#big-shots/390226/1
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
This photo was published in a lifestyle magazine “Polet”, a supplement of Delo newspaper. It is a collaboration with journalist Klara Skrinjar. In these comments Klara writes about her views on society and its deviations. Text is in Slovenian language.
