As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-modrina-neba.html

Modrina neba

Pisalo se je leto 1851, ko je izumitelj Janez Puhar, blejski duhovnik s svojim novoizumljenim postopkom dolgotrajnega obstanka fotografije na steklu ali svetlopisom, razstavljal v Londonu, nato leta 1853 v New Yorku ter leta 1855 v Parizu. V teh krajih se je sicer Puhar zapisal bolj kot izumitelj in manj kot fotograf. Večina fotografov bi si danes želela enako, kjub temu, da je od tedaj minilo že več kot 150 let. Mogoče razstavni prostori niso več isti, je pa destinacija. Ali dimenzija časa predstavlja omejitev pri definiciji fotografije oziroma: ali je časovno uokvirjanje motiva, ki ga je Puhar želel doseči, tudi/še vedno definicija fotografije današnjega dne? Nam njegovi »zamrznjeni« portreti še sledijo v času, ko je pojavnost na fotografijah nekaj samoumevnega? Tukaj vprašanje tehnike ni več na mestu. Sporočilnost ter vloga avtorja razstavljenih del sta pomembnejši. Fotografija je sedaj obstojna, zato ima tehnika minimalen pomen. Zakaj je šele razstavljena fotografija ali več njih v današnjem času v New Yorku večja potrditev za avtorja kakor razstavljeno v Moskvi ali Ljubljani? Za koga razstavljamo in kdo je pravi kritik? Največji kritiki smo sami sebi. Res pa je, da imajo institucije, ki razstavljeno »naredijo« kakovostno, ki avtorja naredijo razpoznavnega zaradi njegove prisotnosti v njihovem miljeju, to moč zaradi ogromnega dosega in marketinškega aparata, ki dejanko poganja njihovo bit. Zakaj sem fotograf? Zato, da se trudim doseči čimvečjo prepoznavnost svojih del z razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa? Ali zato, da s svojim delom soustvarjam dojemanje realnosti oziroma polnim podzavestne dogodke gledalca in tako podajam svoje poglede in svoja doživetja s pomočjo fotografije? Zame so kritiki tudi gledalci, ki s svojim intimnim doživljanjem vidijo svojo resnico. Tako lahko resnico dosežemo kjer koli. Z omejenostjo razstavnega prostora in željami kustosov ter galeristov razstavljeno postane subjektivno sugerirano. Ne gre več samo za fotografovo sporočilnost. Gledalec v takšnih prostorih še dodatno podzavestno odvzame ali doda videnemu. Časovna distanca od svojega dela je nujna za samokritično dojemanje. Ni namreč vedno vse dobro zaradi tega, kar smo sami čustveno doživeli ob samem ustvarjanju. Ali pač? Če gledalec ob gledanju fotografije začuti povedano, še ne pomeni, da ima enake doživljaje, kot smo jih sami hoteli posredovati. Tega nimamo pravice pričakovat. Saj vsak vidi stvari drugače. Modrino neba vsakdo vidi z drugačnim odtenkom.

Zakaj sem fotograf? Zato, da se trudim doseči čimvečjo prepoznavnost svojih del z razstavo v newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa? Foto: Matej Povše