G-7EEV3QXQXC

Creative - web blog Delo/0714

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blog/kreativno-zgodbe-ob-tabornem-ognju.html

Zgodbe ob tabornem ognju

Iz spodnjega dela fotografije se vidijo noge brez natikačev, ob strani se vidi belo-rumena struktura, za katero nam domišljija pravi, da je lahko kamenje (nekje smo to že videli), za stopali se blešči morje in nad njim brez oblaka svetlo modro nebo. To so fotografije naključnih fotografov, ki jim trenutek dopustniške večnosti spodbudi kreativni nagon in jih objavljajo na družabnih omrežjih. Tako je to fotografija posameznika, ki vam sporoča, kako ta trenutek vidi sebe in svojo kreativnost na verjetno zasluženem počitku ob morju. Povsem na drugem koncu tega morja pa se dogaja morija, ki nam jo prek slik, ki jih vidimo na televiziji, poročil novinarjev in pričevanj domačih in tujih aktivistov, poskušajo prikazati tudi profesionalni fotografi. Fotografi, ki ta medij, fotografijo, uporabljajo za sporočanje teh grozot. Fotožurnalisti. Nekateri so tam doma, drugi so tja napoteni prek večjih medijskih hiš in novinarskih ter fotografskih agencij, nekateri so kot posamezniki bolj družbenoangažirani fotografi. Trudijo se nam prikazati to najbolj neumno stvar, ki si ji jo je človeštvo izmislilo. Medsebojno pobijanje. V vsem kaosu nastajajo fotografije, ki v nas bolj ali manj spodbujajo sočutje. Večino njih vidimo, kako pred bolnišnicami čakajo na reševalna vozila in se nagnetejo ob od bolečin onemoglem in krvavem malčku v rokah reševalca. Trenutek, ki bo svetu sporočil to grozoto. Pa jo res? Vsi iščejo trenutek, katerega učinek na fotografiji bo močan, neprijeten … kakor je vzdušje ob takih dogodkih. Kreativnost v tem trenutku ni na prvem mestu. Mogoče družbena angažiranost? Mogoče pa le ego, ki si želi nevarnih situacij, ki jih taki trenutki prinašajo. Kaj bo, ko bo in če bo tega konflikta konec? Ko ne bo več krvavih podob? Bo ta malček po okrevanju še zanimiv za mainstream medije in za »zahodne« fotografe? Ali se bodo še vedno gnetli pred bolnišnicami? Ne, takrat pridejo na vrsto stanovske nagrade in razstave ter zdravljenje posttravmatskih težav ob pivu in krogu zvestih poslušalcev. Kje so sedaj vsi tisti odlični »lokalni« fotografi, ki ne morejo iz svojih konfliktnih pokrajin, katerih fotografije le poredko najdemo na razstavah? Pozabljeni in manj cenjeni so do naslednjega konflikta. So njihova življenja in fotografije manj vredni? Ostanejo in s svojo kreativno angažiranostjo še naprej sporočajo pozabljene zgodbe. Zgodbe, ki prav tako ubijajo, sicer na dolgi rok in ne prinašajo nagrad. Ameriški fotografinji Nini Berman ni bilo treba s svojo hrabrostjo in odhodom na konfliktno območje dokazovati, kaj prinaša oboroženi konflikt. S svojima serijama fotografij Marine wedding in Purple hearts je v svojem domačem okolju tenkočutno prikazala posledice iraškega konflikta v svoji okolici. V ognju poškodovanega vojaka na poroki, vojaki z amputiranimi udi … Drugače, ampak še vedno zelo angažirano. Vsi se spomnimo tragedije, ki se je pred leti dogajala po potresu na Haitiju. Svetovni mediji so nemudoma tja poslali svoje poročevalce. Med njimi je bil tudi švedski fotograf Paul Hansen. Za svojo fotografijo petnajstletne Fabienne Chreisma, ki jo je ubila policija, je prejel nagrado. V istem letu je za motiv nesrečnice prejelo nagrade in nominacijo za nagrado tudi nekaj ostalih fotografov (James Oatway, Olivier Laban-Mattei, Frederic Sautereau). Vsi našteti so se mrhovinarsko gnetli ob truplu in »kreirali« zgodbo, ki jo potrebujejo. Je to še vedno res odsev realnosti? Je to pravica do subjektivnega pogleda posameznega kreativnega fotografa? Je to zgolj škljocanje? Kje je etika? Je to hranjenje ega? Ne vem. Je pa dobra zgodba za pripovedovanje ob tabornem ognju.  

Gaza 2010. Foto: Matej Povše

Using Format