Creative - web blog Delo/0315

As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-diskvalifikacija.html

 Diskvalifikacija

V začetku februarja je bil za italijanskega fotografa Giovannia Troila srečen dan, saj je izvedel, da je prejel nagrado na najodmevnejšem natečaju dokumentarne/novinarske fotografije, imenovanem World Press Photo. Na tem kontroverznem natečaju je sodelovalo 5692 fotografov. Na natečaju, kje žirija občasno sledi le dogodkom, ki zanimajo tako imenovani zahodni medijski svet. Troila je serijo nagrajenih fotografij posnel v belgijskem Charleroiju. Poimenoval jo je »Temno srce Evrope«. Zgodba o propadajočem industrijskem mestu, ki leži blizu Bruslja, »prestolnice Evrope«. Zgodba o mestu, polnem kriminala, drog, nezaposlenosti. Nedolgo zatem je župan omenjenega mesta v javnost poslal protestno pismo. Fotografu očita izkrivljanje resnice. Polemika se je začela. Razprava se je najprej dotaknila že v predizboru izločenih dvajsetih odstotkov fotografij vseh prijavljenih, ker naj bi bile preveč zmanipulirane. Predvsem naj bi bile preveč računalniško obdelane. Fotografije omenjenega fotografa pa preveč zrežirane. Par na zadnjem sedežu avtomobila med ljubljenjem in poleg bliskavica. Gospa z glavo na mizi naj bi bila posneta v psihiatrični bolnici, v resnici pa je v domu starejših občanov. Gospod Troilo je bil poklican na »fotografsko zaslišanje«, kjer je priznal »režijo« svojih fotografij in celo, da je bila ena izmed njih posneta v drugem kraju (posnetek, kjer slikar upodablja na živih modelih), čeprav je zgodba govorila le o mestu Charleroi. Nagrado so mu odvzeli. Res je, da je natečaj dokumentarne narave. Korak od reportažne do avtorske oziroma umetniške fotografije, kjer režiranje in obdelava nista sporni, pa je velik. Nekaj vmes so fotografske zgodbe. Zgodbe, ki so nekoliko bolj osebne. Tukaj napisanih pravil ni. A vseeno veljajo določene nezapisane zakonitosti. Ena izmed njih, in meni najbližja, je zaupanje fotografom, ki objavljajo svoja dela. Verjeti ustvarjalcem, da delajo po svoji maksimi. Njihova odgovornost pa je odgovornost do javnosti in profesionalna etičnost. Lepo je to prebrati. Se to tudi upošteva? Se to upošteva pri (nagrajenih) fotografijah iz drugih celin, mest, vasi? Imajo ujeti v kadru in župani tamkajšnjih krajev takšno moč in predznanje, da lahko protestirajo proti izkrivljanju resnice? Kdo preverja verodostojnost tam posnetih motivov? Koliko doslej nagrajenih fotografij je bilo zrežiranih? Potrebovali bi vsaj še enkrat toliko ljudi, kot je prijavljenih fotografov na natečaj, da bi to preverjali. Predvsem pa tudi čas. Ko preslikamo to na vsak dan objavljene dokumentarne fotografije, si lahko takšno iskanje resnice le domišljamo. Resnica je v posamezniku. V odločitvi posameznega avtorja, zakaj to počne in zakaj to sporoča ostalim. Predvsem pa, zakaj se je takrat odločil to posneti. Upamo, da ima vsak v sebi spoštovanje do soljudi in zavedanje, da le etična drža nudi zaupanje v posamezen posnetek ali zgodbo. In posledično v avtorja. Ker nam sodobni pripomočki nudijo vedno več možnosti manipulacije, je potreben sorazmeren dvig profesionalnosti. Zavedanja svojega početja in njegovih posledic. In, kakor so ob diskvalifikaciji zapisali organizatorji na začetku omenjenega natečaja: »Pravilo je bilo kršeno in meja prekoračena.« Prihodnost je odtenek svetlejša, saj o teh težavah razmišljamo in se pogovarjamo.

Nekje v Afriki, januar 2014. Foto: Matej Povše

Using Format