As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-umiranje.html

UMIRANJE

Fotožurnalizem je v umiranju? Ne, samo ločil se je od
svojega primarnega zaveznika, od svojega sovrstnika, od svojega krvnega brata.
Tiskanega medija.

Ta ga ne more več tako dobro prezentirati in ga hraniti.
Sicer še vedno obstajajo nekateri bratje v krvi, ki se zavedajo posledic te
izgube in se zato načrtno in vztrajno oklepajo te vezi. Vedo, da brez
fotožurnalizma oziroma dokumentarne fotografije ni eksistencialne ter vsebinske
prihodnosti tudi za njih.

To so še vedno predvsem mediji z izdelano uredniško politiko
in dobro zastavljenim ekonomskim modelom. Z družinsko tradicijo. Seveda v to
bratsko skupnost spadajo tudi kakovostne vsebine, ki so se preselile na
medmrežje.

In kam je šel fotožurnalizem oziroma dokumentarna
fotografija? V galerije, na ulice, v nišne revije. Tja, kjer se čas umiri, kjer
oko ne bega, kjer sluh ni okupiran z drugimi faktorji, kjer je potreben fizičen
korak ali dva in ne samo en hitri klik. Tja, kjer fotografija zopet postane
samostojna in ne dodatek, in tja, kjer fotografija spregovori.

Tam tudi dokumetarna fotografija dobi več parov oči in se
pogovarja z gledalcem. Tam postane spet cenjena in tam ji srce zopet zaigra.
Najsibo na steni ali stropu,  gledalec se
tedaj zave njene bogate vrednosti in jo nemalokrat nagradi z odkupom. Pa ni
samo galerija tisti prostor za objave, tu so seveda še mestne ulice, kjer
nagovarja naključne mimoidoče. Tudi načini predstavitve so lahko izvirno
različni in ne zgolj tradicionalno uokvirjeni.

In kako ironično - po predstavitvi v teh prostorih, se
fotografija zopet vrne v medije, kot novica.

 

Dokumentarna fotografija govori, nagovarja, prikazuje
resnico, četudi subjektivno, ampak tukaj je z vso svojo vizualno lepoto in
nemalokrat kruto resnično sporočilnostjo. Ne govorim o prijetnih pogledih na
popotniško nacionalgeografsko fotografijo, govorim o resnici, ki se težje
“prodaja”, ki potrebuje senzibilnega, razmišljujočega posameznika, ki mu poleg
vsebine oko utripne tudi ob likovni dovršenosti. In likovna dovršenost, ki je
preplet različnih kompozicijsko-barvnih tehnik, gledalcu vzbuja občutja.

Občutja, ki bi jih imel ob sebi, na steni in za katere je
pripravljen brez odpora prispevati svoj prigarani zaslužek. Ker ve, da bo s tem
podprl avtorja, ki ga bo v prihodnje še zadovoljeval. Zadovoljeval potrebo po
informiranosti, očesnem užitku, družbeni angažiranosti, sprejemanju in ga
predvsem oddaljeval od  vnaprej
določenega algoritmičnega razmišljanja.

Dober dan, fotožurnalizem.

Razstava sodobne dokumentarne fotografije “Dispalced”, galerija OKKRaum29, Berlin, 2018 Fotografija: Matej Povše