As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ugodje-gledanja.html

Ugodje gledanja

Gledam, da bo doživljaj popolnejši in da bo spomin imel kaj procesirati. Uživam v trenutku, ki je samo zame. Trenutek, ki sem si ga sam izbral, da bi delovanje svojih čutil izkoristil do maksimuma. Ko se ta trenutek izteče in se spontano pojavi nov, ponovno spustim svoja čutila in možganske celice v njihovo uživantsko nenaporno ugodje/program.

Zato sem se zavestno odločil, da kljub svojemu primarnemu poklicnemu udejstvovanju, torej posredovanju moje resnice prek fotografij, določene trenutke doživljam zgolj kot − gledalec. In znašel sem se tam, kjer ta želja ni vedno razumljena. V mestu na vodi, v Benetkah. Tam, kjer se dnevno v terabajtih merijo posnete fotografije obiskovalcev tega kraja. Tam, kjer je že stolnica svetega Marka tako razgaljena na vseh fotografijah, da ne more skriti nobene starostne gube. Tam, kjer so vsi golobi vsaj enkrat doživeli trenutek slave in se (ne)zavedno pojavili na vsaj eni od fotografij obiskovalcev. Tako so jih videli tudi na drugih koncih našega planeta.

Bil je užitek. Užitek gledati in doživljati stvari, ki so jih posamezni ustvarjalci pripravili za ogled, za doživljaj … Beneški bienale likovne umetnosti mi je to omogočil. Zavestno sem se odločil, da bo moj tokratni sprehod skozi predor ustvarjalnosti povsem sproščujoč, zgolj s podzavestno mislijo na zgoraj naštete potrebe.

Objektiv mojega fotoaparata je ostal pokrit, moje oči pa popolnoma odprte. Tako sem se lahko prepustil stvarem, ki mi lahko sporočajo karkoli. Tehničnih in likovnih vprašanj, ki bi si jih postavljal s pogledom skozi fotografski objektiv, nenadoma ni bilo več. Že tukaj sem privarčeval določen del možganskega procesorja in morebitne stranske neželene doživljaje. Zen opazovanja, zen doživljanja. Niso me motili niti fotografskih spominov željni soobiskovalci.

Zanimivo, da tudi kasnejše procesiranje videnega ni čutilo pomanjkanja fotografij, temveč se je več kot zadovoljilo »zgolj« s slikovnim materialom, ki se je nalagal v mojih možganskih celicah in se povezoval z drugimi zapisanimi dejavniki, ki so se združili v neki približek celote. Celote posameznega dogodka. Slika, zvok, vonj, dotik, stanje duha v danem trenutku.

Ko sem pozneje, v nekem trenutku, hotel te doživljaje še enkrat podoživeti, si nisem na zaslon priklikal določenega trenutka. Zaslon so postale moje zaprte veke. Tam so se pojavljale slike razstavljenih kreativnosti, poleg pa še tisti nezapisljiv občutek. Popoln multimedijski dogodek.

In prav to je tisto, kar želim posredovati gledalcu/bralcu mojih fotografij. Ko se zavestno odločim, da zainteresirani javnosti ponudim moje čutenje dogodkov, sveta. Takrat ni časa samo zame in moje doživljaje, takrat je čas, da to s pomočjo svojega znanja in izkušenj na subtilen način sporočam dalje. In takrat fotografija ni moteč faktor doživljanja. Takrat sem jaz zavestno v fotografiji in na njej.

Napoli 2017. Foto: Matej Povše