As a photographer, I have been invited by the daily newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-meja-je-odprta.html

Meja je odprta

Strmi predse. Kaplje dežja se
spuščajo po steklu. Steklu avtobusa, ki pelje v mesto. Mesto, polno vsega.
Samooklicano mesto veselja in družini prijazno. Sam sedim za njo. Ne vem, ali
imava isti cillj. Ne vem, ali si želi videti mesto polno veselja. Moj namen je
točno takšen. Videti to. Videti, ali lahko to mesto tudi sam tako vidim.
Obiskal sem ga že večkrat. A predhodni obiski so bili ciljani in zato so se
takšni odgovori fregmentarno parkirali v moje poglede.

Če hočeš videti mesto, kot
je, je moj predlog ta, da si poleg tega, da si vzameš dovolj časa za to,
organiziraš tudi svoj prihod. Javni potniški promet ti to omogoča. Omogoča, da
se skupaj z začasnimi prebivalci ali zgolj obiskovalci to začne že na avtobusu.
Skupinsko potovanje. Skupinsko zaznavanje. Voznik avtobusa je tukaj izvzet.
Videl je že marsikaj.

Tokrat moja želja ni
osredotočena na spoznavanje okolice in “druženje z domačini” ali na - kot je
zapisano v kakšnem “alternativnem” turističnem vodniku – aktivnosti v slogu “act
like a local” (obnašaj se kot domačin). Tokrat je moje popotovanje imelo cilj.
In to ni bil imeti v kratkem času polno košaro izdelkov, temveč me je vodila
radovednost, kako v kratkem času posneti serijo in jo nato tudi ovrednotiti s
pomočjo več parov oči in veliko strokovnega znanja.

Tehnično je enostavno. Vzel
sem aparat za telefoniranje, ki ima vgrajen soliden fotografsko programski
tehnični del ter prazen pomnilnik. Vreme je bilo na moji strani. Dežni trenutki
in oblačno nebo imajo svoj čar. Čas tik pred koncem obratovanja trgovin doda
svoje – tamkajšnji prebivalci so pred (do)končno sprostitvijo.

Temni oblak, neonska razsvetljava,
moker asfalt, iskalci izdelkov, izložbe, polne oblečenih lutk. Ne kupujem, ne
iščem; gledam, fotografiram. Ne sprašujem se preveč, samo gledam. “Storage
almost full” (pomnilnik je skoraj poln) se izpiše. Pomnilnik v telefonskem
aparatu je v eni uri poln.  

Sedenje na avtobusu ob odhodu
je možgansko raztezanje.

Naslednji dan sledi ovijanje.
Ovijanje fotografij je kot lepa škatla z vprašljivo kakovostjo vsebine. Barvni
toni postanejo črno-beli toni. Namesto na ekranu so fotografije prikazane na
svetlečem fotografskem papirju z belo obrobo. Pazljivo jih položim pred oči
radovednih oči z dolgim in širokim pregledom nad fotografsko zvrstjo. Ne
razlagam postopka. Dobim pozitiven odgovor. Dobim potrditev. Dobim vstopnico v
svet avtorske fotografije. Kako enostavno. Kako so nas izdelovalci izdelkov, ki
se ponujajo v zgoraj opisanem mestu, prepričali, da zunanja podoba in predstavitev
lahko zamegli vpogled v samo vsebino. Kako lahko enostavno z nepremišljenim
enournim  fotografskim safarijem in
premišljeno postprodukcijo prehajam mejo avtorske fotografije. Sem kot
računalniški logaritem, ki poveže vnaprej znane izkušnje in kot umetna
intelegenca, ki jih poveže v končni izračun. Poskušal sem se izogniti vplivu
lastne izkušnje, kar umetni intelegenci sicer trenutno še manjka do popolnosti,
in upošteval ter združeval zgolj že pridobljene parametre. Operacija uspela.
Avtor pa … zadovoljen? Meja je odprta.

Mesto veselja, maj 2017. Foto: Matej Povše