As a photographer, I have been invited by the daily
newspaper Delo to the monthly publicize my thoughts and views. Text is in the
Slovenian language.

http://www.delo.si/mnenja/blogi/kreativno-ni-casa.html

Ni časa

Promocija. Promocija s pomočjo vizualnih podob. Promocija, kjer je fotografija tista, ki pusti pečat. Irska je ta element imela za glavno vodilo. Dobra, privlačna, polna emocij … fotografija − tako v videih kakor samostojno. Vse je povezovala rdeča nit, mleko ter živinoreja. Konceptualno zastavljeni videi, simultano na veliko predvajani na stenah, s pravim občutkom, da nas popeljejo tja. Nazaj k naravi, čeprav ni bilo videti vseh posebnosti te dežele. Dober občutek ob odhodu. Čile, celostenski formati, polni detajlov, zamišljen koncept in močne impresije ob odhodu. Jabolko kot ena največjih izvoznih panog. Od sadeža, prejetega od prihodu, do sadeža, ki te spremlja skozi celotno vizualno predstavitev. Želiš si ga takoj. Slike so skrbno izbrane, projekcija zamišljena. Maroko − s svojo naravno ponudbo se ponuja na fotografijah. Sledijo tehniki in isti tematiki. Očitno je bilo to eden izmed pomembnih premislekov ob postavitvi − koncept, ki ima smisel. Kje so vse te fotografije iz popotniških vodnikov? So fotografije sadežev, so fotografije, ki te zapeljejo. Na drugi strani komercialna umeščenost. Znana pražarna in distributerka kave ponuja različne okuse in nad njo razstava fotografij velikih formatov. Fotografije Sebastiãa Salgada. Fotografije kavnih nasadov, fotografije marljivih posameznikov, ki pomagajo, da uživamo v okusu in vonju te od nekdaj opevane opojnosti. Kave. Fotografije niso polnih barv in lepih sončnih zahodov ter nasmejanih ljudi, ki ob zamrznjenem trenutku kažejo s prstom proti sadežu. So črno-bele in so zelo salgadovsko dokumetarne. So del koncepta, ki so si ga zamislili. En avtor, en koncept. Celota zaključena. Slovenija, projekcija (ne)naravnih posebnosti. Saj so res zanimive te naravne posebnosti. Očitno jih je veliko. Od soli do mestne kartice za prevoz v glavnem mestu. Projekcija poteka na TV-zaslonu, fotografije si mešano sledijo, sodeč po različnosti se kakovost meša. Celo sama tehnična plat je različna. Nekatere so v visoki resoluciji, druge v manjši, tako kakor so jih zaradi nepozornosti lokalne turistične organizacije tudi shranjevale. Torej: kar je bilo arhiviranega v računalniški bazi, to je bilo prikazano. Torej to, kaj vse Slovenija ponuja. Toliko informacij, vendar brez občutka. Koncept? Fotografija? Video? Je to le nekaj za podlago? Nekaj, kar se dogaja v ozadju. Nekaj, kar je na uvodnih sestankih na koncu dnevnega reda − pod točko razno. Kot da zmanjka kreativnosti. Kreativnosti s pomočjo kulturne produkcije. Predstavitve Irske, Čila, Maroka in še katera od razstavljajočih držav na svetovni razstavi Expo v Milanu so na prvi pogled materialno skromne, vendar imajo v ozadju vizualno močno predstavitev. Sledile so eni poti, ki so obiskovalcu pustile nezavedajoč, vendar močan emocionalen občutek. Vse te vizualne podobe so te podzavestno prestavile na mesto, kjer so bile posnete. Vsaka dovršena fotografija, vsak ob pravem trenutku počasen posnetek je zamišljeno postal del nas. Za obiskovalce nezavedejoče, za avtorje premišljeno. Zavedajo se moči koncepta. Moči fotografije. In rezultat ni takšen kot ugotovitev, ki sem jo zasledil v enem izmed številnih prispevkov o Expu − da Slovenija izstopa po depresivnosti predstavitve. Le kaj je oziroma česa avtor omenjenega prispevka ni videl? Saj je le fotografija. Imeti fotografijo za pomemben faktor − ni časa. Tudi moja nečakinja naredi dober posnetek.

Poljski paviljon na svetovni razstavi Expo 2015 v Milanu. Foto: Matej Povše